Britanski otroci so preobremenjeni

Britanske otroke v šolah prezgodaj preveč obremenjujejo. Avtorica prispevka pripoveduje, kako so njene hčerke med začasnim bivanjem v Južni Afriki sicer manj brale, a so se mnogo več naučile.
Penny Marshall, The Times, 5. Januar 2010
(prevod v slovenski jezik: Marjeta Privšek)

Ko sva z možem najino 4-letno hčer Jessico izpisala iz prvega razreda osnovne šole v Londonu (prvi razred osnovne šole predstavlja v Veliki Britaniji nekakšen sprejemni razred, v katerega starši vpišejo otroke v starosti 4 ali 5 let*) in jo vpisala v šolo v Južni Afriki, sva vedela, da bo razlika ogromna. Nisva pa se zavedala, kako bo ta izkušnja Jessico popolnoma spremenila – in spremenila tudi najine poglede na osnovnošolsko izobraževanje.
Samoumevno se nama je zdelo, da je Jessici, pa tudi njenima mlajšima sestrama, usojena najboljša možna srednja šola. Skorajda od njenega spočetja sva natančno načrtovala njeno izobraževanje, da bi jo lahko vpisali na najboljšo osnovno šolo, kar bi ji pozneje omogočilo vpis na najboljšo srednjo šolo. Tega pač ni lahko doseči, ne v državni, ne v zasebni šoli.

 
Najprej smo se preselili na vplivno območje najboljše državne šole, hkrati pa smo Jesssico, takrat staro šele 3 leta, »testirali« na različnih zasebnih šolah. Spominjam se, ko jo je nekoč, takrat še čisto majhno, odvedla prijazna starejša gospa v dvodelni volneni obleki, da jo izpraša. Izginili sta za ogromnimi vrati iz hrastovega lesa. Počakala sem v hodniku in razmišljala o tem, da ima ocenjevalka v rokah prihodnost hčerinega bodočega izobraževanja. Ko je Jessie dobila mesto na zasebni šoli, sem bila prepričana, da smo ji s tem začrtali jasno pot do njenega bodočega uspeha v odrasli dobi. Kmalu je začela obiskovati elitno šolo za deklice, ki je »zagotavljala« odlično izhodišče za vpis na mnoge vodilne londonske srednje šole. Ko je 4 mesece po svojem 4. rojstnem dnevu začela obiskovati to šolo, Jessie še ni znala brati. Kmalu je predpisane knjige prebirala hitreje, kot sem jih jaz uspela odkljukati s seznama obveznega čtiva. Hitreje, sem z zadovoljstvom opazila, kot mnogo njenih malih vrstnikov. Z njihovimi materami sem nemreč vsak dan na igrišču potihem primerjala napredek.
Nisem se ozirala na Jessijine jutranje bolečine v želodcu, saj sem bila prepričana, da gre za običajno nervozo pred poukom, ki jo bo kmalu prerasla. Niti se mi ni zdelo čudno, ko so nekega dne eno od njenih štiriletnih prijateljic pripeljali v šolo in potem tudi odpeljali iz šole v vozičku, medtem ko je punčka živčno sesala palec in udrihala po muslinasti prevleki vozička. Njena mama je pojasnila, da je deklica po dolgem šolskem dnevu preveč izčrpana, da bi lahko sama hodila.

Spomladi, v prvem Jessijinem šolskem letu, je moj mož dobil službo v Južni Afriki za obdobje dveh let. Skrbelo naju je samo to, da bo Jessie med našim bivanjem v Afriki zamudila odlično angleško osnovnošolsko izobrazbo. Spominjam se, da sem ravnateljici Jessijine šole obljubila, da bomo poskrbeli, da bo pridno nadaljevala z branjem po zapovedani Oxford Reading Tree bralni shemi, tudi ko bo pričela svoje novo življenje pod afriškim soncem. Potreba po tem, da napreduje po načrtu za poznejše nacionalno preverjanje znanja za vpis na srednjo šolo je bila večja, kot kar koli drugega na svetu. V zameno so mi v šoli obljubili, da bodo Jessie hranili mesto, dokler se ne vrnemo. Vse kar sem morala storiti je bilo, da v Južni Afriki najamem zasebnega učitelja, saj se tam formalno izobraževanje za otroke začne šele pri 6. ali 7. letih. Jessi je grozil dvoletni »bralni mrk«, kar bi lahko pripeljalo do prave akademske katastrofe.

A ni trajalo dolgo, ko sem spoznala, da je bilo dve leti brez knjig največje darilo, kar ga lahko mati da otroku, ki je doživel izkušnjo britanskega sistema zgodnjega izobraževanja.
V trenutku ko so Jessico ocenili v Južni Afriki, je postalo jasno, da imamo problem: v Londonu so njene sposobnosti ovrednotili zelo visoko: »highly academic«. V Južni Afriki pa je pristala med »special needs«, med otroki s posebnimi potrebami. V Pretoriji, glavnem mestu Južne Afrike, je mrgolelo otrok diplomatov in predstavnikov raznih nevladnih organizacij z vsega sveta, in tamkajšnja pedagoška stroka je bila vajena ravnanja s potomstvom njihovih mednarodnih obiskovalcev. »Nikar ne skrbite,« mi je zagotovil otroški psiholog, »dnevno se srečujemo z otroki iz vaših zasebnih in državnih šol. Vaš sistem enostavno ne omogoča celostnega razvoja otroka.« Meni, ki sem kar pokala od ponosa, ker moja Jessie že pri štirih letih praktično bere Harrya Potterja, so torej naznanili, da imamo problem, ker punčka ni sposobna stati na eni nogi in z zaprtimi očmi poljubno dolgo časa ohranjati ravnotežje.

Potrebovali smo 4 mesece plezanja po drevesih, plavanja in pohajkovanja po soncu, da je Jessie lahko zapustila skupino otrok s s posebnimi potrebami, in še dva meseca sprehodov po divjini, plaž, afriškega petja in trampolinov, da smo pozabili na zasebnega učitelja. Vse njene knjige iz zbirke Oxford Reading Tree smo podarili v dobrodelne namene. Tako kot njene mlajše sestre, se tudi Jessie v času bivanja v Južni Afriki ni učila ničesar formalnega. Skozi igro je prejela več, kot je potrebovala, in ostala popolnoma enakovredna svojim vrstnikom doma ali celo pred njimi. Jessie in njene sestre so začele s poukom ob 8. uri, svoje čevlje so pustile pred razredom, na kosilo domov so se vrnile ob 13. uri. Sledilo je še več popoldanskega igranja, tokrat zunaj razreda. Šola je potekala brez testov, brez govora o pravilnem držanju svinčnika, brez vsiljenega pisanja na tablo, brez deljenja na brihtne in tiste ne tako brihtne (nihče me ne bo prepričal, da otroci ne dojamejo razlike med skupinami »trikotnikov« in »krogov«; šifre, ki si jih izmišljujemo odrasli, ne morejo otroku ničesar prikriti). Kar pa je bilo najpomembneje: nad otroki ni bilo nikakšnega pritiska. Namesto načrtovanih dveh let smo v Afriki ostali šet let. Hčerke so se – bogatejše za pomanjkanje izobrazbe – vrnile v angleški šolski sistem in se brez kakršnih koli težav takoj vklopile v akademske razrede. Ko smo se vrnili domov, so bile stare 10, 8 in 6 let in v tekočem semestru so vse nadoknadile. Jessi je celo opravila tiste grozne »eksterce«, ki so ji odprli vrata v najboljšo srednjo šolo. Toda ni se vpisala na to šolo. Izobrazba je pač mnogo več kot le branje zapovedanih knjig.

Ena najboljših izkušenj, ki so jih deklice doživele v Južni Afriki, je bilo učenje afriške glasbe, a capella petje (petje kjer pevci z glasovi posnemajo tudi inštrumentalno spremljavo) z zulujskim učiteljem na Waldorfski šoli, čeprav te šole niso ves čas obiskovale. Učitelj ni pustil ne meni ne deklicam, da bi se učile po notah ali zapisanem besedilu. Deklice s tem niso imele nikakršnih težav, meni pa se je zdelo nepredstavljivo težko. »Otroci morajo uporabljati samo svoja ušesa in spomin,« mi je razložil učitelj. »Glasbe se učimo s srcem, ne z možgani. V vaši deželi pa se znate učiti samo z možgani.«

Izkušnja življenja in učenja v Južni Afriki nas je vse spremenila. Ko smo se vrnili domov v Anglijo, smo pričeli iskati nekaj, kar ne bi bilo zgolj »učenje z možgani«. Odločili smo se, da se Jessie ne bo vrnila v svojo prejšnjo šolo, ki je obremenjevala otroke z metodo zgodnjega učenja. Vse tri deklice smo vpisali v osnovno šolo pod okriljem lokalne cerkve. Kot novinka sem lahko hitro opazila, da je nestrpnost staršev, ki želijo hitre učne rezultate pri svojih otrocih, ravno tako problematična, kot so problematična razna testiranja, v katere so bili prisiljeni njihovi otroci. Med pogovori z ostalimi starši na družabnih večerjah sem bila zgrožena nad njihovo tekmovalno obsesijo z vpisom v srednje šole.

Kakšne alternative pa imamo na razpolago starši, ki se namenoma izogibamo zgodnjim akademskim pritiskom na otroka?

Visoko profiliranih zasebnih šol, ki nudijo alternativne pristope, kot je na primer Summerhill v Suffolku, se še vedno drži sloves, da so namenjene le bogatim ekscentrikom. Vendar pa narašča število zasebnih waldorfskih šol in Montessori šol, na katere se lahko obrnejo starši, ki iščejo drugačne pristope v izobraževanju. V Britaniji deluje 32 waldorfskih šol. Med njimi je tudi šola v Greenwichu v jugovzhodnem delu Londona, ki jo je pred dobrimi desetimi leti ustanovila skupina staršev, odločenih, da svojim otrokom nudijo drugačno osnovnošolsko izobrazbo. Danes jo obiskuje 47 dečkov in 39 deklic. Waldorfsko gibanje se vključuje tudi v sistem državnih šol. Prva državna waldorfska šola je bila ustanovljena leta 2009 v Herefordu. Pri objavi rezultatov nacionalnega preizkusa znanja se je ta šola pojavila na dnu lestvice. Toda to se je zgodilo, ker so izstopili iz sistema nacionalnega preverjanja znanja, saj šola ne verjame v tovrstna testestiranja. Zato so jih vpisali na konec seznama. Waldorfska šola ali šola Rudolfa Steinerja nudi alternativni pristop k učenju. Rudolfa Steinerja (1861–1925), filozofa avstrijskega rodu, poznamo kot utemeljitelja waldorfske pedagogike. Sodeloval je pri ustanovitvi prve waldorfske šole, ki je nastala leta 1919 na pobudo lastnika tovarne cigaret Waldorf Astoria za otroke delavcev v njegovi tovarni. Steiner je trdil, da otrokove duhovne, kreativne in moralne razsežnosti potrebujejo prav toliko pozornosti kot intelektualne. Šole, ki danes nosijo njegovo ime, vpisujejo otroke, stare 6 ali 7 let. Steiner je bil tudi prepričan – dolgo preden nam je to dopovedal Jamie Oliver – da se otroci ne morejo dobro učiti brez zdravega, toplega opoldanskega obroka. Kritiki vidijo waldorfske šole kot mehke in sumljivo poduhovljene ustanove, v katerih manjka akademske discipline. Trdijo, da kadrujejo idealiste, obiskujejo pa jih otroci zagovornikov načina življenja “nazaj k naravi” in zdravega prehranjevanja, ali, kot jih imenujejo, “Naštrikaj si svoj jogurt” brigade. Zagovorniki teh šol pa trdijo, da waldorfske šole niso ustanove, v katerih bi otroci počeli kar jim je všeč, temveč da je otrokom pač všeč, kar tam počnejo.

Pripadniki Steinerjevega gibanja verjamejo, da se bo z razvojem debate o osnovnošolskem izobraževanju povečevalo tudi število waldorfskih šol. V načrtu je tudi prva državna Montessori osnovna šola v centru Liverpoola. Ne gre toliko za to, da bi vlada dajala prednost kateremu od teh pedagoških pristopov, gre bolj za to, da bi imeli možnost izbire vsi, ne samo tisti, ki si to lahko finančno privoščijo. Starši, ki iščejo alternative za izobraževanje svojih otrok, lahko izbirajo tudi med šolami, ki si drznejo dati prednost veselju pred uradno lestvico uspešnosti šol, kot smo storili tudi mi, ko smo se vrnili domov. Lahko pa se mi tudi pridružijo pri molitvah, naj se končno umiri ta obsesija z zgodnjim akademskim uspehom. Naraščajoče število pozivov po ukinitvi sedanjega sistema nacionalnega preverjanja znanja kaže na upor proti tej obsesiji. To nakazuje tudi zadnje poročilo neodvisne raziskave Cambridge Primary Review, ki ga je po natančnem raziskovalnem delu spisal profesor Robin Aleksander s sodelavci. Poročilo (The Cambridge Primary Review Research Surveys) predstavlja najpomembnejšo oceno osnovnošolskega izobraževanja v zadnjih 40 letih. Med priporočili, ki jih to delo vsebuje, je tudi poziv, naj otroci začnejo s formalnim izobraževnjem pozneje ¬– pri 6 in ne pri 4 letih. Ravno tako pa priporoča tudi manj akademskega fokusa v zgodnjih šolskih letih.

Naše deklice sedaj obiskujejo tri različne šole. Končno so tudi prenehale bose hoditi po domači ulici West London, kot da bi še vedno pohajkovale po odprtih afriških ravnicah. Jessie je stara 16 let in uživa v vsem, kar mladi ženski ponuja mesto. Zaključila je srednjo šolo in nadaljuje z izobraževanjem. Načrtuje, da bo med poletnimi počitnicami kot prostovoljka odpotovala v Južno Afriko. Prav tako kot njene sestre pa zna še vedno z zaprtimi očmi stati na eni nogi.

————–

Opomba:

* Britanski šolski sistem se precej razlikuje od našega. Otroci pričnejo s šolanjem s 4 ali 5 leti. To je Primary school – približno kot naša osnovna šola. V starosti 11 ali 12 let se vpišejo v Secondary school, naša srednja šola, ki pa traja do 16. leta. Za vpis v srednjo šolo morajo opravljati izpite (včasih so ga imenovali 11-plus exam, nekaj podobnega kot naše nacionalno preverjanje znanja ali eksterci).  Sicer pri njih nacionalna preverjanja opravljajo pri 7 in 11 letih. Po končani srednji šoli imajo učenci možnost nadaljevati  različne stopnje študija.