avtorica besedila: Simona Pajk, waldorfska učiteljica, razredna učiteljica 2. razreda na Waldorfski Osnovni Šoli Ljubljana

simona-pajk_portret

Poučevanje na umetniški način na waldorfski šoli (v nižjih razredih) izgleda tako, da o temi, ki jo učitelj namerava obravnavati, najprej pove zgodbo. Prvi dan otroci slišijo zgodbo, brez naštevanja podatkov in opisovanja. Naslednjega dne sledi obnova zgodbe in slika (v tem primeru risanje taščice), tretji dan pa kratek zapis  dejstev. Velik poudarek se daje na obliko zapisa kot tudi slike.

O TAŠČICI

»Tristo zavozlanih podganjih repov. En tisoč mišjih dlak! Nesreča, nesrečna! …«.  Tako je tožil in vzdihoval Meljuk, ko se je ves zasopel bližal hišici, pred katero  je v jutranjem soncu Bodimir krtačil svojo dolgo bradico. Česanje bradice je – mimogrede povedano – opravilo, ki zahteva mir in zbranost, če ne te utegne hudo cukati, ko krtača naleti na kakšen mali češarek, ki se je po nesreči zapletel v kocine. Zdaj je seveda Bodimir hitro prekinil s tem opravilom, saj je  bil njegov prijatelj zelo razburjen in res ga je zanimalo kaj tako hudega sem mu je pripetilo.

»Gnezdo na tleh! Med koreninami na tleh sem našel gnezdo. Izgleda da je padlo na tla ali pa ga je celo izrinila tista zoprna sraka. Pet jajc je notri, rjavkastih z malimi pikicami… in ne vem po kakšnem čudežu so še vsa cela. Ampak zdaj je treba hitro nekaj ukreniti! Pridi mi prosim pomagat, da rešiva uboge ptičje mladiče, preden jih kdo pohrusta z lupino vred.« 

Na Meljukovem čelu so se nabrale potne kapljice, težko je dihal in male škratje nožice so kar cepetale od razburjenja. Z na pol pokrtačeno bradico se je Bodimir  hitro odpravil proti kraju nesreče. Če te prijatelj prosi za pomoč, potem seveda ne smeš nič premišljevati in se obotavljati. Tekla sta kakor hitro so ju noge nesle.
Ko sta prisopihala do korenin mogočnega hrasta, ki so se razprostirale daleč na okoli, je bilo na srečo gnezdo še vedno tam. Nedotaknjeno, prav lepo spleteno iz mehkih travnih bilk in tankih koreninic, zunaj je bilo pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa pretkano s perjem in dlakami. Jajčka pa niso bila več cela!  Dve tanki lupinici, sta bili že prekljuvani in ven sta kukala gologlava mladiča. Hitro je Meljuk zgrabil gnezdo, Bodimir pa je poklical na pomoč veverico Mici, da bi ga odnesla na drevo.  
Takrat pa je završalo in  zaprhutalo, kot da bi se bližal vihar. Nad Meljukovo glavo se je stemnilo. Pogledal je navzgor, zagledal nekaj rdečega in tanek, raven kljun ga je močno kljunil v trdo škratovsko čelo.  V kljunu je bil prej črv, ki pa se je zdaj prilepil na njegov nos. Zavrtelo se mu je, izpustil je gnezdo na tla in se sesedel. Ptica (bila je taščica) je gnezdo porinila nazaj med korenine in se spet spustila nad Meljuka.

Ubogi siromak je kriknil od strahu, a tokrat ga taščica ni kljunila, le z nosa mu je vzela črva in ga  hitro odnesla v široko odprt mladičev kljun.

Bodimir in Meljuk sta strmela in nič jima ni bilo več jasno. Zadevo je pojasnila Mici, ki je povedala, da je šlo očitno za hud nesporazum. Gnezdo ni padlo na tla. Taščica ga pač vedno naredi nekje pri tleh, najraje kje med koreninami ali pa v kakšnem štoru. Povedala je tudi, da je taščica čisto prijazna ptica, le včasih malce bojevita in tokrat se je ustrašila za svoje mladiče saj je izgledalo kot da jih Meljuk želi ugrabiti.

Škrata nista nič rekla. Sram ju je bilo, da sta naredila tako neumnost. Hitro sta se pobrala domov in vsak pri sebi sta sklenila, da se bosta malce poučila o tem kje gnezdijo  ptice.
        
————–
Dejstva, ki jih otroci osvojijo s pomočjo zgodbe:
Taščica gnezdi ponavadi med koreninami ali v votlini kakega gnilega štora. Gnezdo splete  iz mehkih travnih bilk in tankih koreninic, zunaj ga pokrije z listjem in mahovjem, znotraj pa pretke s perjem in dlakami.  Konec malega travna samica znese 5-7 tankolupinastih rjavopikšastih jajc. Je lahko napadalna, lahko pa prav ljubezniva. Ljudi se ne boji. Zgoraj je sivkastozelena, spodaj belkasta, na čelu, na grlu in na prsih pa rumenordečkasta. Ima tanek raven kljun. Je črvičke, pajke, raznovrstne mehke žužke, rada kljune kakšno sočno jagodo.  
/VIR:  Fran Erjavec, Domače in tuje živali v podobah/

(objavljeno v brezplačniku Jeseniške Novice, 12.8.2011)