avtorica besedila: Simona Pajk, waldorfska učiteljica, razredna učiteljica 2. razreda na Waldorfski Osnovni Šoli Ljubljana

simona-pajk_portret

Ker je čas počitnic, ne bomo preveč modrovali.  Pošiljam vam eno od mojih zgodb, ki sem jo napisala za svoje učence in s katero smo v razredu vadili poštevanko. S pomočjo zgodb naredimo matematiko veselo in zabavno, jo pokažemo v vsej njeni uporabnosti in lepoti … Še pojasnilo k zgodbi – Bodimir je škrat, ki se je naselil k nam že v prvem razredu. Skupaj z njim se podajamo v različne pustolovščine, odkrivamo življenjske, matematične in druge skrivnosti. Meljuk pa je njegov prijatelj … tudi škrat, seveda. 

BODIMIRJEVI KAMNITI  CMOKI  
(Zgodba za utrjevanje poštevanke)

Jutro je dišalo po borovnicah in Bodimir se je že v postelji odločil, da bo za kosilo pripravil borovničeve cmoke.  O, že ob misli nanje, se mu je v ustih nabirala slina. Nabiranje borovnic je sicer dolgočasna zadeva. Če nisi Bodimir,  se ve!  On jih ni nabiral kar tako, eno po eno.  Najprej jih je nabiral po tri… in štel:  3, 6, 9, 12, 15,18,21,24,27,30,33,36. Potem se mu je zazdelo, da bodo tri čisto premalo za en cmok – in število borovnic je povečal na devet. Ob misli na to, kako sočni bodo cmoki, so se mu ustnice razlezle v širok smehljaj. Torej: 9 borovničk za en cmokec, 18 za dva,  27 za tri, za štiri jih bom potreboval 36, 45 za pet, 54 za šest, 63 za sedem,  za osem 72, za devet  81, za deset 90, 99 za enajst in 108 za dvanajst cmokov! To bo pojedina! Z zvrhano polnim  lončkom – in resnici na ljubo: s polnim trebuščkom, se je odpravil domov.

Meljuka vonj po borovnicah ni zvabil zgodaj iz postelje. Imel je tako lepe sanje, da se mu je zdelo škoda kar vstati in pozabiti nanje. Sanjal je o  …kamnih!  Meljuk, je namreč imel zeloo rad kamne, veste! Sanje o kamnih so bile tako čudovite, da jih je skrbno  spravil pod blazino. Upal je, da ga bodo ponoči spet obiskale. In potem jo je jadrno, kar brez zajtrka odkuril k svojim kamnom. To ti je bila zbirka. Na stotine kamnov, eden lepši od drugega. Od kar se je Bodimir kar naprej važil s tisto svojo poštevalnico, jih je tudi Meljuk zlagal tako, da jih je lahko hitro pošteval. Rjave je imel zložene po štiri skupaj. 4, 8,12,16, 20, 24, 28, 32, 36, 40, 44, 48; Bele, okrogle kot hlebčke, pa je zložil po osem skupaj. Ti so bili najlepši, tako lepo beli, okrogli…

Medtem ko se je Meljuk pogovarjal s svojimi  belimi, okroglimi kamni, je Bodimir  delal cmoke.  Lepe, bele, okrogle. Zlagal jih je na pladenj, na okensko polico.
Nad hišico naših prijateljčkov je zaokrožila tatinska sraka.  S svojim, deset palcem dolgim repom, ni kaj prida lepo letela. Sedla je na visoko smreko in od daleč opazovala. Gledala je lepe, bele, okrogle Meljukove kamne. Gledala je lepe, bele, okrogle Bodimirjeve cmoke.  In v glavo ji je šinila na moč imenitna potegavščina. »Malo sem in malo tja« si je rekla, se spustila dol in začela s prenašanjem cmočkov tja in kamnov sem….in vsi so bili lepi, beli okrogli.

»Kosiiiiloooooo!«  je zaklical Bodimir. Meljuk se ni dal dolgo prositi. »Upam, da nisi cmočkov preveč razkuhal!« je  rekel Bodimirju!  »Danes sem jih pa ravno prav skuhal, kar poglej kako čvrsti so!« se je pohvalil ponosni kuhar.   Sedla sta  in se lotila cmokov – če smo natančni – kamnov. »Joooojjjjjjjj!« je zarjul Meljuk. Rad je imel kamne, tako, da bi jih jedel – pa spet ne!   »Sraka je bila, sem vedel, da nič dobrega ne naklepa!  O, ko jo dobim ji  zalučam kamen naravnost v tatinski kljun!«  in se je jezil in še jezil in še malo jezil. Bodimir pa  je zložil kamne na pladenj in se odpravil k omari s kamni, kjer so bili zloženi njegovi borovničevi cmoki. Prijatelja sta jih imela za večerjo.  

(objavljeno v brezplačniku Jeseniške Novice, 15.7.2011)