avtor besedila: Godi Keller – predavatelj na Fakulteti Rudolfa Steinerja v Oslu ter vodja delavnic za starše, ki jih izvaja v Evropskih državah, tudi v Sloveniji.                                        

godi-keller
Nevidni pomen poučevanja je del naših otrok, mladostnikov in njihovega zdologočasenega razpoloženja in brezupnega iskanja smisla. Brezpredmetna učna snov sili učence v intelektualne napore in razumevanje zakonitosti. Posledica tega je, da ne naredijo izpitov ali pa jih imamo za slabe učence, ki nimajo potenciala, da bi se v času šolanja razvili po svojih željah in naredili tisto, kar si v življenju želijo in kar bi jim omogočilo preživetje.

V vseh naravoslovnih poljudnoznanstvenih oddajah, ki sem jih v zadnjih letih videl, zasledimo isti refren: »Survival of the fittest!« (preživetje najmočnejših; op. p.). Včasih pomislim na sestavljalce takih oddaj: kot da niso sposobni zaključiti z ničimer drugim kot z bojem za preživetje. To pomeni biti zvit, da najdeš poti za prelisičenje konkurentov, sicer je po tebi. Isto gledamo in poslušamo o rastlinah, živalih in o človeku.

Popolnoma druga zgodba pa je javna predstavitev, izpit, ki je vsako leto na začetku marca na waldorfskih šolah, kjer poteka srednješolsko izobraževanje. Kdor koli lahko pride in prisluhne. Prostor je ponavadi nabito poln: zberejo se sošolci, učitelji, bratje, sestre, starši, stari starši. Tu in tam se najde na predstvitvi tudi kdo kot jaz: samo kot opazovalec. Devetnajstletniki, ki zaključujejo šolanje, predstavijo svoje letne projekte. Pred približno enim letom si je vsak izmed njih izbral svojo temo in se s podpisom obvezal, da bo opravil nalogo v pisni (teoretični del) in praktični obliki (umetniška stvaritev ali ročno delo). Tudi predstavitev pred publiko je del projekta. Delo za pripravo naloge opravi učenec poleg rednih obveznosti izven šolskega časa. Predstavitev je velik del ocene. Ocenjevalcev je več; nekateri izmed njih ne poučujejo na  šoli ali celo nimajo nič skupnega z waldorfsko pedagogiko. To je posebna oblika izpita – vrhunec po dvanajstletnem šolanju. Učenci lahko z distance pogledajo, kaj so naredili po svojih lastnih željah. V nasprotju s skupinskimi izpiti, kjer preverjajo, česa učenci ne znajo, projekt na waldorfski šoli pokaže, kakšne so učenčeve sposobnosti.

Letos sem bil na predstavitvi  na waldorfski šoli v Mossu. Učenka Ida je napisala projekt o anarhiji. Samozavestno in brez treme začne svojo predstavitev z dolgim citatom Proudhona in takoj pritegne občinstvo. Strokovno orisuje usode ljudi in gibanj, ki so zaznamovali anarhizem v zadnjih 150 letih. Prodreti želi v najmanjše pore idej anarhizma; živo in zavzeto opisuje temeljne življenjske poglede in načela v anarhizmu. Sama je naredila tudi film o Proudhousovem življenju, ki predstavlja umetniški del projekta.

Drugi primer je Gunnar, mladenič, ki sam ne zmore predstaviti svojega projekta. Ni tako nadarjen; manjka mu Idina samostojnost in intelektualna raven, tudi izraža se težko. Več let so ga spremljali pedagogi in mu poskušali pomagati, da bi razvil svoje sposobnosti; zadnja leta je bil v razredu s svojimi vrstniki. In vendar je tudi Gunnar dijak zaključnega razreda. Tudi on mora predstaviti svoj projekt. Njegova učiteljica Angela ga za roko pripelje na oder. Gunnar je zadržan in je videti nekoliko zaskrbljen. Angela začne pripovedovati, kako je delal in kaj je naredil: uro za uro je celo leto sedel za statvami in tkal vzorce s skrbno izbranim predivom, ki ga je tudi sam pobarval. Pripoveduje, kako je izbiral predivo. Večina njegovih izdelkov je razprostrtih na razstavnih mizah in poslušalci so jih lahko videli že pred začetkom predstavitve. Večina izdelkov je že popolnoma končanih.

Medtem ko Angela pripoveduje, se Gunnar nekoliko sprosti. Ganjen je ob njenih pohvalnih besedah, saj ga učiteljica opisuje z veliko zavzetostjo in vztrajnostjo: kako je vsak prosti trenutek porabil za delo, koliko sreče sta pri delu skupaj doživela. Na koncu pokaže Gunnar nekaj svojih izdelkov. Redko sem doživel več pristnega resničnega navdušenja, kot ga je bilo takrat v dvorani. Pri tem ni bilo čustvenega usmiljenja. Vsi smo videli, da je v ospredju človekovo delo, in da se je človek kot bitje trudil po svojih najboljših močeh. To, kar se nas najbolj dotakne, je enako veliko delo za Gunnarja in za Ido.

(objavljeno v brezplačniku Jeseniške Novice, 17.6.2011)