avtorica besedila: Simona Pajk, waldorfska učiteljica, razredna učiteljica 2. razreda na Waldorfski Osnovni Šoli Ljubljana

simona-pajk_portret

Kot sem nakazala že v januarskem prispevku, se tokrat bolj podrobno dotikam področja vzgoje volje in razlage zakaj je njeno posedovanje v življenju tako pomembno.

»Saj se jim nič ne da! Piše tako, da sploh ne zna za sabo prebrati! Zvezke ima kar prazne! Nič mi ne pomaga! Povsod jo je treba peljat!   Pravi, da je vse brezveze!«   

Vam morda zveni znano?  Veliko staršev in učiteljev takole ali na podoben način tarna nad otroki in mladino, nekaj manj pa se jih (nas)  vpraša – zakaj je stanje takšno in kje za božjo voljo smo zgrešili?

Začnimo na začetku. Že v najzgodnejši dobi radi obdarimo naše malčke z revijami, kjer se uganke rešujejo kar z nalepkami. Mami prebere, otrok malo pomisli, poišče pravo nalepko – in nalepi odgovor. V prvem razredu, jih obložimo z mnogimi delovnimi zvezki, kjer so stvari  vse lepo vnaprej pripravljene: narisani kvadratki, slikice. Od otroka se zahteva minimalno napora, da nalogo lahko reši. Kljukica v kvadratek, križec ob pravi rešitvi, le kratka dopolnitev – že napisanega odgovora.  V zvezkih so fotokopije nalog, ki jih pripravi učiteljica – otroci pa spet le dopolnjujejo.   Vse je prirejeno temu, da se hitro opravi, da se lahko veliko naredi. Pregovor »Manj – je več!« je že zdavnaj pozabljen. Najdejo se učiteljice, ki vedo da tako ni prav in zahtevajo, da otroci več pišejo sami, a se hitro čeznje pritožijo starši,  z namenom zaščititi svoje otroke. Svoje pa seveda opravijo tudi založbe, ki kujejo velike dobičke na račun raznih delovnih (ali boje rečeno »ne-delovnih«) zvezkov. Kasneje v višjih razredih pa se vsi sprašujejo, kako to, da se otrokom ne da pisat, da sploh ne znajo več pisat, da je vsako slikico treba »sneti« z interneta, ker risati se pa res nikomur več ne da.

Volja se vzgaja z delom. Z enakimi delovnimi opravili, ki se ponavljajo iz dneva v dan iz tedna v teden iz meseca v mesec – iz enega šolskega leta v  drugega, tako, da pridejo v kri, v roke, glavo in srce! Prazen zvezek v katerega vsak dan narišeš barvni okvir, črte za pisanje in vse ostalo kar je učiteljica pripravila. Zvezek na katerega si, ko je poln, ponosen in ga z veseljem pokažeš, saj je delo tvojih rok. Če kdo od bralcev dvomi, da taki zvezki še obstajajo, naj se obrne  na name  – z veseljem jih pokažem!

Volja se vzgaja tudi s hojo. Po svetu obstaja  kar nekaj  šol (waldorfskih), ki jih (načrtno) obdaja območje zaprto za promet, zato, da otroci morajo preden pridejo k pouku najprej vsaj 20 minut hoditi po svežem zraku. Tako jim zakroži kri po žilah, k pouku pridejo prebujeni in pripravljeni za delo.  Kako pa je pri nas – pri vas?   Prometni zamaški zjutraj pred šolami, so dovolj zgovorni!

Volja se vzgaja z  navajanjem na domača opravila – že od malih nog. Če ima otrok določeno opravilo, ki pripada samo njemu in ga opravlja samo on – edini v hiši, se bo, ne le navadil na to, da je doma treba kaj postoriti, pač pa se bo čutil tudi potrebnega in pomembnega. To zahteva tudi močno voljo mame, da zmore zadevo pustiti nenarejeno  in otrok občuti, da  ni v redu, če dela ne opravi.  Če je recimo njegovo delo sortiranje nogavic po parih, bo kaj hitro ugotovil, da je precej hudo, če nihče v hiši zjutraj ne najde nogavic. Boljša je taka ugotovitev, kot pa zložene nogavice (by mama)  in dolgovezna pridiga mame!

Ja, če hočemo otrokom privzgojiti voljo moramo za to imeti močno voljo. A se splača!
Treba pa je začeti zgodaj in biti dosleden. Vso srečo želim tistim mladim staršem, ki se bodo  tega lotili! 

(objavljeno v brezplačniku Jeseniške Novice, 22.4.2011)