Avtorica: Manca Košir

Naneslo je, da oni dan nista mogla na roditeljski sestanek ne mati ne oče, pa sem šla babica najljubšega vnuka, strumno sem prikorakala v 7. b razred Waldorfske šole k gospe Grobelšek. Oj, kot bi prišla v majhno gledališče! Na zadnji steni razstava akvarelov mesečine v temnem gozdu, vsaka slika po svoje najlepša. Na klopeh dva ogromna narisana plakata na temo astronomije, gospa Grobelšek nam pokaže še teleskop, ki so ga naredili učenci iz papirja, in neverjetno vesoljsko plovilo z merilnimi aparati, ki ga je učenec izdeloval ne vem več koliko ur. V razredu imajo rože v loncih in pisane zavese na oknih. Ustvarjalno vzdušje, kakršnega ni bilo v nobenem drugem razredu, pa sem jih obiskala širom Slovenije že okoli sto.

Tudi roditeljskih sestankov nisem obiskala dosti manj, a š nikoli nisem slišala, kar je rekla gospa Grobelšek. Še nikoli. Takole je začela sestanek: »Vaši otroci so čudoviti! Ustvarjalni so, občutljivi so, prave umetniške duše. Ne tekmujejo med seboj, pač pa vedno pomagajo drug drugemu. Zelo so sočutni in dobri. To niso otroci tega časa, vaši otroci so bitja prihodnosti!« Razdelila nam je osnutek spričeval, da se bomo privadili na to, kar bomo čez čas dobili v roke. Nič številk, pač pa opisne ocene vsakega predmeta. Spisane v takemle duhu: »Pri matematiki lepo sodeluje in redno opravlja domače naloge. Zelo rad ima geometrijo, ki mu v šoli imenitno gre. Malce težav ima še vedno z računanjem ulomkom, a jih bo do konca leta odpravil … .«

sola

Še nikoli v življenju nisem na roditeljskem sestanku slišala učitelja/učiteljice, ki bi nam govoril/a o knjigi, ki jo zdaj berejo učenci, pred tem pa so jo prebrali učitelji v zbornici in se o njej veliko pogovarjali. Naslov knjige Skrivni vrt. »To je čudovita knjiga. Eden od junakov je star dvanajst let in druga dva malo manj. Vsi so v enakem obdobju, kot so zdaj vaši otroci. Za njimi je obdobje rasti fizičnega telesa, tudi eterično telo se jim je že oblikovalo, zdaj so v obdobju oblikovanja duše, zato sem jim dala brati knjigo, ki govori o tem,« je pripovedovala gospa Grobelšek. Obraz ji je žarel, z rokami je risala po zraku, objemala svoje učence in nas, ki imamo otroke v tej občutljivi dobi, ko se zapirajo sami vase, a mi jim moramo omogočiti, da se soočijo tudi s svetom, da se ne bodo preveč zaprli. »Vi ste gotovo prebrali knjigo?« me je pogledala spod očal gospa Grobelšek. Rahlo sem zardela, rekla, da sem film seveda gledala, knjige pa nisem brala. »Ampak jo bom prebrala nemudoma,« sem obljubila učiteljici in sama sebi.

Naslednji dan pohitim v knjižnico in dobim zadnji izvod Skrivnega vrta. Opravim dnevne delovne dolžnosti in zvečer ležem v bralni stol. Da malce preletim knjigo in se informiram o njej, kot se temu reče. Ampak v knjigo dobesedno padem, dvestošestnajst strani drobnega tiska preberem tisto noč na dih; izstopim iz tega časa in prostora in se preselim v brezčasje vrtov stare graščine v Angliji. Knjiga me gane; sodoživljam bolečine deklice Marije, ki so jo sem pripeljali iz Indije, siroto brez staršev, umrlih za kolero, a tudi ko sta živela, ni bila z njima, njena mati, znana lepotica, jo je oddala strežnicam, naj jo držijo čim dlje od nje, da je ne bi motil njen jok ali kakšna njena potreba, njo, ki je živela za bleščeče zabave in življenje na veliki nogi. Tudi njen bratranec Colin živi ob negovalki in strežnici. Mama je umrla na porodu, oče je hudo bolnega dečka zavrgel, misleč, da bo itak kmalu umrl, tak bolehen otročiček, in najbrž mu bo pred tem zrasla grba, kakršno ima sam …Oba otroka sta razvajena, sitna, jeznorita in silno sebična. Ni čudno, saj nista bila nikoli ljubljena, zato tudi ona dva ne znata ljubiti.

Dokler … Dokler z Marijo star namrgoden vrtnar in služabnica s kmetov ne govorita odkrito, s preprosto, a jasno govorico, ter ji v ogledalu svojih oči pokažeta, kako zoprna je. Ji prvikrat, razvajenki, postavita meje. Ji povesta, da se nimata časa ukvarjati z njo, naj gre na vrt in se nauči igrati sama, kot se igrajo drugi otroci tod naokoli. Da nima igrač? Saj jih ne potrebuje, otroci se lahko ves dan igrajo s kakšno vejo ali pa kamenjem, in si zamišljajo najrazličnejše igrače iz njih. Marija najprej raziskuje vrtove in najde ključ od skrivnega vrta, ki ga je gospodar zaklenil ob smrti ljubljene žene, njen najljubši vrt, in zakopal ključ v zemljo. Potem raziskuje še graščino in odkrije sobo s skritim Colinom. Ko ima deček enega od svojih značilnih histeričnih napadov, Marija zakriči nanj, naje se neha smiliti sam sebi in preneha moriti vse okoli sebe. Nihče s tem na smrt preplašenim zaprtim otrokom še ni tako govoril. Resničnost pogumne Marije ga osvobodi strahu in urokov okolice; začne se velika dogodivščina osvoboditve od bolečinskih vzorcev in duševna rast.

V knjigi nastopata dva pomembna svetilnika. Deček Dickon iz kajžarske družine z materjo samohranilko in dvanajstimi otroki, ki zna govoriti z živalmi, pozna rastline tako dobro, da mu vse bujno zraste, kar poseje, in takoj osvoji srce slehernega človeka. Tudi Marijino in Colinovo. In njegova zlata mama, ki je duhovna učiteljica, nosilka modrosti in dobrote. Pisateljica Frances Hodgson Burnett s tako ljubeznijo opisuje oba lika, da grem brž na internet in vidim: 1849 leta v Angliji rojena pisateljica iz družine s petimi otroki zgodaj izgubi očeta, z materjo se naselijo v Ameriki na majhni kmetiji in tam srečno živijo od dela svojih rok. Je avtorica črpala iz resničnega življenja, morda je v Dickonu upodobila ljubljenega brata, literarna mati pa najbrž govori stavke njene lastne?

Knjiga ima veliko pomembnih sporočil. O tem, kaj otroci resnično potrebujejo. Poleg starševske ljubezni tudi nekaj, za kar bodo skrbeli, za kar bodo odgovorni. Zato vrt. In zato v waldorfski šoli vrtiček, za katerega vsako leto skrbi en razred, in lonci z rožami v razredih! Že pred stopetdesetimi leti so vedeli za moč misli, ki nas bistveno oblikuje. Če bi mislili in govorili prave besede – prijazne, lepe besede, bi delovala čarovnija! Kot ve ozdravljeni Colin: »Stvari se učiš tako, da jih nenehno ponavljaš in premišljuješ o njih, dokler se ti za vedno ne vpišejo v spomin, in s čarovnijo je isto. Če jo boš vztrajno klical k sebi in prosil za pomoč, bo postala del tebe in bo pri tebi tudi ostala in ti pomagala.«

Skrivni vrt je oda upanja in zaupanja, da vse raste v svetlobo. Colin misli, da delujejo čarovne sile. Modra mama pa pravi: »Pravzaprav sama temu ne rečem tako, ampak kaj pa so važna imena? Tebe je pozdravil ista sila, ki sili semenje kliti in sonce sijati, in ta sila je dobra reč … In nič ji ni mar, kako ji rečemo … Ne, ta velika dobra reč se ne meni za to, bogme da ne. Rajši poraja nove in nove svetove – na milijone takšnih, kot je naš. Nikdar nikoli ne nehaj verjeti v to veliko dobro reč in ne pozabi, da je je ves svet poln.«

Nikdar in nikoli ne nehaj verjeti v to veliko dobro reč ni le sporočilo čarne knjige, temveč ljubezen gospe Grobelšek, ki jo sadi v svoje učence in nam jo je na tistem roditeljskem sestanku srčno demonstrirala. Kakšno šolo hočemo? Šolo s prav takimi učitelji!. Ki iz njih žari tista dobra velika reč.

(objavljeno z dovoljenjem avtorice: http://www.rtvslo.si/blog/mancakosir/)