NIKJER NA VIDIKU NI ČUDAKA, KI BI BRAL GUARDIAN
(Not a Guardian-reading weirdo in sight)
Nikki Schreiber, The Guardian – Velika Britanija, torek 30. oktober 2007
(prevod v slovenski jezik: Marjeta Privšek)

O waldorfski šoli kroži marsikaj čudnega. »Normalna« mama Nikki Schreiber skuša pojasniti, kako je v resnici.

gardening-david-levene_0

V waldorfski šoli se učenci učijo številnih spretnosti, tudi vrtnarjenja (Foto:David Levene)

»Upala je, da da Bertie tega ne bo razumel, kot da hočem reči, da je Guardian predvidljiv, to ne bi bilo v redu. In do takih zaključkov nikakor ne bi smel priti, preden gre na waldorfsko šolo, kjer Guardian berejo na vsakem šolskem sestanku.«

Satira o waldorfski šoli avtorice Sandy McCall Smith me je spravila v smeh, pa sem mati otrok, ki se šolata na waldorfski šoli. Odkar sem svoje otroke vpisala na šolo Rudolfa Steinerja v Edinburgu, sem naletela na mnogo zmotnih predstav, nekatere še mnogo bolj nenavadne, kot so tiste v zgodbah 44 Scotland Street.

Steinerjeva, Montessorijeva in še mnogo drugih metod obstajajo v številnih evropskih državah, kjer jih financira država. Postale so običajne in ljudje niti ne komentirajo pretirano, ko slišijo, da si svoje otroke vpisal v enega od teh programov. Gre pač za možnost izbire med enim ali drugim, s strani države podprtim sistemom. Toda v Angliji država ne financira pretirano izobraževanj, ki veljajo za nekonvencionalna in zato prihaja do že prav komičnih nesporazumov o tem, kaj je waldorfska šola.

Šola za čudake

Ko sem se vrnila v Edinburg, me je prijatelj liberalnih načel, ki redno bere Guardian, vprašal, kam bodo moji otroci hodili v šolo. Ko sem mu odgovorila, da mi je všeč Steinerjev pristop in da se mi zdi pravi za moja otroka, je odgovoril: »Waldorfska šola? To je vendar šola za čudake, ki jedo lečo.«  Toda v resnici so starši waldorfskih otrok zelo različni, slišala sem, da nekateri celo jedo meso.

Potem se mi je zgodilo, da me je v baru Traverse Theatre moj prijatelj svojemu prijatelju predstavil z besedami: »To je Nikki, katere otroci hodijo na Waldorfsko šolo.« In ta prijateljev prijatelj mi je odzdravil: »Toda ali ni to nekakšna fašistična sekta?« Nisem še opazila, da bi se po šoli sprehajali kakšni pripadniki fašistične sekte, ampak najbrž je vse mogoče. Sicer pa, kakšni sploh so pripadniki fašistične sekte?

Najpogostejša zmota o Waldorfski šoli je, da otroci tam počnejo, kar jim pride na misel, da učne ure niso obvezne, da ni nikakršne discipline in da njeni učenci ne razvijejo v polnosti svojih zmožnosti.

Čas je, da povemo, kako je v resnici

Niti slučajno se ne dogaja, da otroci ne bi hodili k pouku in raje ne bi bila učenec, ki ga zalotijo plezati po drevesih, ko bi moral biti pri geologiji ali fiziki. Tu veljajo popolnoma enaka pravila, kot v drugih šolah. Imajo red, urnik in če te med uro ni v razredu, je to pač špricanje, tako kot povsod drugod. In kaj se na tej šoli dogaja pri pouku? Učijo iste predmete, kot drugod, le drugače, po Steinerjevo – celostno in doživljajsko. Učenci začnejo dan z glavnim predmetom in tematiko tega predmeta povezujejo v celoto s številnimi drugimi predmeti skozi vse leto. Moj enajstletnik se trenutno uči geologijo in v okviru te teme piše tudi poezijo, riše, se uči znanosti in pri tem uporablja tudi matematiko in angleščino. Menda gredo prihodnji teden z razredom na obalo, kjer bodo iskali fosile.

Urnik waldorfske šole se morda zdi nenavaden. Svojemu svaku sem vsa vesela razlagala, da ima moj sin letos na urniku vrtnarjenje in cirkuške veščine, on pa je odvrnil: »Torej, če prav razumem, se bodo moji otroci (mlajši od 8 let) odločali med pravom in medicino, tvoji pa bodo vrtnarji in cirkusanti?« Niti sin niti svak nista takoj dojela, kaj v tem primeru vrtnarjenje pravzaprav pomeni. Na šolskem vrtu imaš svoj košček zemlje, kjer načrtuješ, kaj nameravaš gojiti, proučuješ, kaj sploh lahko gojiš glede na določene prostorske pogoje in tip ter vsebnost prsti, kako vzgojiti semena… To je pravzaprav doživljajsko učenje kemije in biologije in največja vrednost tega je, da se otroci učijo s tem, ko delajo. Tega ne povezujejo z nekakšnim garanjem; je le vrtnarjenje v sredo zjutraj.

In cirkuške veščine? Fantastične so za izboljšanje otrokove koordinacije, za ravnotežje in motorične sposobnosti. Otroci se učijo, kako lahko kar najbolj učinkovito uporabljajo svoja telesa. Morda se bo res kdo od njih pozneje ukvarjal z zabavništvom, toda predvidevam, da jih bo večina ohranila pridobljene spretnosti in se z veseljem spominjala, kako so jih pridobili.

Na urniku waldorfske šole je še marsikaj drugega, česar na drugih šolah ni: francoščino in nemščino poučujejo ustno od sedmega leta naprej – torej od prvega razreda osnovne šole.* Od vsega začetka imajo tudi evritmijo, pri kateri se učenci učijo natančno uporabljati svoje telo, vadijo ritem in držo. Namerno evritmije ne opisujem po Steinerjevo ampak jo primerjam z bolj konvencionalnimi dejavnostmi, kot sta ples in fizični teater. Odkar se moja otroka učita evritmije, sta mnogo bolj samozavestna.

Najbolj žalostna zmota o Waldorfski šoli pa je, da otroci s teh šol ne razvijejo v polnosti svojih zmožnosti. Nekdo mi je nekoč rekel: »Saj vendar vsi končajo na kakšni umetniški fakulteti .« Nekateri gredo res na likovno akademijo, študirajo igro ali glasbo, toda mnogo jih študira popolnoma druge stvari. Moj sin se je ravnokar odločil, da bo inženir, hči pa še ne ve, ali bo veterinarka, rokerica ali pa morda čistilka. Še vedno skuša ugotoviti, ali bi bila morda lahko vse troje.

Če pogledate na šolsko internetno stran in kliknete na letošnje rezultate izpitov, se lahko zgodi, da boste presenečeni: rezultati iz umetnosti in modernega jezika so vedno dobri, kar ljudje tudi pričakujejo. Toda odlični so tudi rezultati iz znanosti, kar pa šola ne poudarja dovolj. Najbrž zato, ker so tako osredotočeni na to, kako pridobiti znanje, da kar pozabijo, da je tudi končni rezultat lahko precej dober.

Različne možnosti

V letošnjem zadnjem – 12. razredu Waldorfske šole se učenci odločajo za razne študije. Eden odhaja na študij medicine, drugi se je vpisal na študij geografije na ugledni škotski univerzi St. Andrews, tretji v šolo za pilota, dva iz razreda sta se vpisala na študij scenskih umetnosti, nekateri na babiško šolo, druge spet zanima dobrodelno delo v Braziliji, oblikovanje, moda. Ena od deklet mi je povedala, da ima dve sestri, obe sta nekdanji waldorfski učenki. Ena je promotorka za hotelsko verigo, druga pa je ravnokar diplomirala in vpisala magisterij iz raziskovalnega novinarstva na Univerzi v Glasgowu. Torej, vidite, ne pletejo vsi košar ali živijo od socialne podpore.

Izobraževanje je potovanje, ne glede na to, za kateri izobraževalni sistem se odločiš. Waldorfska šola je drugačna: poudarja naravo in okolje, kot podlago za učenje. Zelo veliko pa je tudi podobnosti z drugimi šolami in željeni rezultati so isti: veseli mladostniki z izoblikovano osebnostjo in potrebnimi kvalifikacijami, da gredo v svet in so to, kar resnično so.

Žal pa Waldorfske šole ne financira država**, zato se zanjo lahko odločijo le tisti, ki jim uspe napraskati skupaj dovolj denarja. Toda način izobraževanja ustreza mnogim otrokom in vsa mogoča zmotna prepričanja staršem ne pomagajo kaj prida, da bi se lahko ustrezno odločili. Kolikor mi je znano, Guardiana drugod na šolskih sestankih ne berejo. Ne še.

_____

Opombi:

*V Sloveniji v 1. razredu osnovne šole pričnejo s poučevanjem angleškega in nemškega jezika.

**V Sloveniji je vzgojno-izobraževalni program waldorfskih šol potrdil Strokovni svet  RS za splošno izobraževanje ter je vpisan v razvide izvajalcev javno veljavnih  programov vzgoje in izobraževanja in je tako tudi financiran s strani države.