Zamislite si, da živite v čebeljem panju. V času ko nabirate cvetni prah ali vdano služite matici so vaši otroci v varstvu, kjer se brezskrbno prepuščajo vsakodnevnemu ritmu in živijo svojo otroškost skozi pravljice, pesmice in igro, odkrivajo kaj vse zmorejo njihovi prstki in so obenem še ves čas v stiku z naravo. Čebelji kuhar jim vsak dan pričara obroke iz ekoloških sestavin, zajtrke pa male čebelice pripravljajo kar skupaj s svojimi čebeljimi tetami. Ko čebelica praznuje rojstni dan je to v vrtcu prav poseben, pravljičen dogodek, takšen s krono in ogrinjalom in s prav posebnim angelom. S preprostimi igračami se otroška domišljija razvija do neskončnosti, učenje “matematike” pa je mladim čebelicam prihranjeno za čas, ko v šolskih klopeh preštevajo dneve do prvih počitnic. Takrat pa bo v Waldorfski vrtec Čebelica pribrenčala že naša druga čebelica. 

mami Erna (Loti, 4 leta) marec 2011

———————————————————————

Ajda je stara 4 leta in že drugo leto obiskuje vrtec Čebelica v Radovljici. Od prvega dne se navdušujeva nad malenkostmi, ki jih sproti opažava.  Kako iz male stvari narediti velik dogodek, kjer se začuti pravljičnost in čarobnost. Kako se red in mir dosegata brez razburjanja in nepotrebnih razlag. To je pravi vzgled za nas starše. Kako tete v vrtcu poskrbijo za  toplo, prijetno, ustvarjalno in mirno vzdušje, ki omogoča, da otroci s pomočjo  preprostih in naravnih igrač razvijajo domišljijo. Z igrami, pesmicami in pravljicami je besedni zaklad najine Ajde vsak dan večji, njena domišljija pa  postaja vir brezmejne ustvarjalnosti.V podoživljanju tega, kar se Ajde globoko  dotakne v vrtcu, neštetokrat odigra znano zgodbo, hkrati pa ustvarja vedno nove in osupljive scenarije. Pri tem jo je užitek opazovati. Odigra tudi jokajočo punčko, katera vonja svečko, ki jo spominja na mamico (to je Ajda, kadar ima krizo, ko pride v vrtec). Jeseni se je v vrtec vključila tudi najina najmlajša hči Nika. Skupaj s sestrico odkrivata svet igre, mirnega vzdušja in prijaznih besed.

Darko in Alenka, starša Ajde in Nike Rogelj, oktober 2010

———————————————————————

Waldorfsko pedagogiko poznava že nekaj časa in sva prepričana, da je samo waldorfski vrtec tisti, katerega želiva nuditi najini hčerki. Zato sva zelo toplo pozdravila inciativo za ustanovitev vrtca in šole na Gorenjskem. Waldorfska pedagogika z dejavnostmi prilagojenimi naravnemu ritmu/tempu razvoju otroka, spodbuja  njegovo domišljijo in razvija kreativnost ter ustvarjalnost. Otrokom nudi ustaljen ritem, disciplino, ter pri njih razvija občutek povezanosti z naravo in zavedanja letnih časov.

Vedno znova naju očarajo njihove igrače, ki so zelo preproste in narejene iz naravnih materialov. Otroci jih preprosto obožujejo.  Odkar je vrtec odprt, pri hčerki opažava samo pozitvne spremembe: postala je še bolj samostojna, veliko prepeva ter se je sposobna veliko časa sama igrati – in to s preprostimi igračami. Zelo nama je všeč tudi to, da skupino sestavljajo otroci mešane starosti – mlajši se tako učijo od starejših, starejši pa razvijajo občutek skrbi in potrpežljivosti do mlajših.

Vsako jutro, ko pustiva Lino v vrtcu je kar težko oditi, pa ne zato, ker bi naju skrbelo, ampak zato, ker bi tudi midva najrajši ostala v tem okolju, polnem prijetnih igrač in čarobnih igralnih kotičkov.

Aleš Laharnar in Simona Dijak, starša 3 letne Line, marec 2009

————————————————————————-

Waldorfsko pedagogiko spremljam dlje, kot pa sem sama mama, vendar dokler je bil Kristjan manjši, sem jo spremljala le po obrisih. Vedela sem, da poudarja otrokovo otroštvo, da ga spodbuja, nekako podaljšuje, kaj več pa ne. Ko sva se z možem soočala z vedno večjo sinovo radovednostjo, ko je pri dobrih dveh letih vse dneve „najedal“ z vprašanji „Keja cjka j to? Keja stevijka j to?“ sem se začela malo bolj poglabljati v Steinerja, Waldorfske vrtce in šole. Bolj ko sem jih preučevala, bolj so mi bili všeč, več kot sem vedela, več sem hotela izvedeti in ob enem malem „znanstveniku“, ki ni nikoli nehal spraševat, sem z vedno večjo žalostjo tuhtala, zakaj so vse dobre stvari vedno samo v Ljubljani in drugih večjih mestih. Ko me je prvič dosegla novica o Waldorfski iniciativi za Gorenjsko, je bilo takoj jasno, da smo zraven. Mož je potrpežljivo poslušal moje argumente „ZA“, malo manj potrpežljivo tiste „PROTI“ in ko smo Kristjana končno vpisali v vrtec, je bil to Waldorfski in do danes nama še ni bilo žal niti za 5 minut. Tudi Kristjan neznansko uživa, čeprav se včasih jezi, da ne mara kosmičev za zajtrk in da je teh kosmičev „absolutno preveč!!“. Sprememba, ki jo opažamo pri njem, je res velika. Čeprav je še vedno „mali znanstvenik“, ki bi se ubadal z vsemi znanostmi naenkrat in se ne more odločiti, ali je važnejša medicina, mehanika ali pa morda meteorologija, je dobil nazaj nekaj otroštva, ki mu ga doma nismo več znali vrniti, kljub vsemu trudu. Tukaj moram pohvaliti trud naše Tadeje, pa vse Kristjanove sošolce in sošolke, ki sprejemajo Kristjanova „predavanja“ in ga potegnejo medse, čeprav ga včasih popolnoma nič ne razumejo.  Lepo je gledati skupino, ki „nori“ in je vsa razposajena, a vendar nihče ni napadalen do drugega. Starostni razpon otrok je velik, saj je med našim, ki je najstarejši in med najmlajšim, 3 leta razlike.  Pa se je ne opazi na ven. Če je Kristjan še pred nekaj meseci rabil eno malo večnost, da se je obul in oblekel, je to zdaj zanj „mala malica“. Če je Kristjan pred vstopom v vrtec izredno nerad risal in ustvarjal z rokami, bil pri tem zelo nespreten, je zdaj napredek očiten in velik. Tudi doma pogosto sam da pobudo za slikanje, risanje ali modeliranje, medtem ko ga prej z nobeno „podkupnino“ nismo pripravili do tega. Tistih drobnih, a zelo pomembnih dosežkov, je ogromno, in res sva z možem nadvse zadovoljna, da se je Waldorfski odprl ravno pravi čas za nas. Tudi tista skepsa glede vegetarijanske prehrane se je izkazala za puhel predsodek, saj je prehrana enostavno enkratna. Ker Kristjan sicer veliko zboleva, tudi doma zelo pazimo na prehrano, in kljub vsem bojaznim, kako bo šlo mimo prvo leto v kolektivnem varstvu, lahko rečem, da tako malo bolan, kot letos, ni bil Kristjan še nikoli.

Samo upamo lahko, da bodo vsa požrtvovalna prizadevanja in ves trud vseh, ki sestavljajo Gorenjsko iniciativo, obrodila sadove in bo vrtec zares zaživel, in neskončno žal nam je, da šole (vsaj letos še) ne bo. Upamo, da bomo čez 2 leti, ko bo za vrtec na vrsti tudi naš mlajši mušketir, spet z veseljem prestopali prag Waldorfskega vrtca. Hvala, Tadeja in vsi ostali, ki se trudite za Waldorfsko pedagogiko na Gorenjskem.

Simona Komloši, mama 6 letnega Kristjana, april 2009

—————————————————————————————-

Sin je letos prvo leto vključen v vrtec. Ker stanujemo v drugi občini, je sicer Hrušica malo od rok, vendar pozitivne strani waldorfskega vrtca to odtehtajo. Jan gre tja zelo rad, jaz pa sem pomirjena, ker vem, da je tam zanj kar najbolje poskrbljeno.  Všeč mi je, ker imajo zelo zdravo prehrano in gredo v vsakem vremenu ven. Prepričana sem, da tudi zaradi tega Jan to zimo sploh ni bil bolan. Poleg tega mi je všeč, ker vse poteka na zelo umirjen način, brez kričanja in prerekanja, zato so tudi otroci zelo umirjeni.  Poleg tega je način dela kar najbolje prilagojen otrokovemu razvoju. Veliko je igre in ponavljanja. Nekaj posebnega so v vrtcu prazniki oziroma vsi posebni dogodki (od sprememb v naravi, cerkvenih praznikov, do rojstnih dni). Jan že nekaj mesecev nestrpno pričakuje praznovanje svojega rojstnega dni. To so posebno lepi in čarobni dogodki. Tako kot je poseben in pravljičen waldorfski vrtec sam.

Priznam, da sem bila sama na začetku zelo skeptična. Seveda, bilo je nekaj novega, poleg tega pa sem od znancev slišala takšna in drugačna mnenja. Danes pa mi je način dela tako všeč, da sem za drugo leto tja vpisala še mlajšega sina.

Martina Kolar, mamica 4 letnega Jana, marec 2009

—————————————————————————————-

Sin Lovro obiskuje Waldorfski vrtec od jeseni. Predtem se je udeleževal igralnih uric in ker se je zelo dobro vživel, sva se z možem odločila, da ga vpiševa v ta vrtec.

Vesela sva, da se dobro počuti in hitro napreduje. Meniva, da mu prijetno in ustvarjalno vzdušje zelo ustreza. Doslednost mu daje občutek varnosti.

Ni mu potrebno pritegovati pozornosti, saj ga teta Tadeja pozna, upošteva in namenja dovolj pozornosti. Prav tako se razume in rad igra z vsemi otroki.

Z ustvarjalnimi igračami, naravnimi materiali si razvija svojo bujno domišljijo. Verjamem, da je tudi po zaslugi dnevnega ritma in reda v Waldorfskem vrtcu tako priden, prijeten in ustvarjalen otrok.

Vida Korošak, mamica 3 letnega Lovra, maj 2009