Od nekdaj se mi je zdelo normalno, da bodo moji otroci tako ali drugače, navsezadnje hodili v waldorfsko osnovno šolo. Ko pa se je pričel čas za vpis iztekati, se je pojavljalo vedno več vprašanj. Kako bomo to izvedli – finančno, časovno, organizacijsko?
Iz Medvod imamo v Radovljico 40km. Do Ljubljane jih je precej manj, vendar pa je ob upoštevanju jutranje gneče na cestah prestolnice v prednosti Radovljica. Njene prednosti pa se tu ne končajo. Očarljivo mestece (za otroka obvladljivo merilo mesta) sredi idilične pokrajine (estetsko okolje izgrajuje občutek za lepoto v otrokovi duši), mlada šola (entuziastični kolektiv učiteljev in staršev), majhni razredi (učiteljeva pozornost je manj razdrobljena).. vse je kazalo na Radovljico, predvsem pa moj notranji občutek.

V enem trenutku sva z možem vseeno napisala tudi prošnjo za vpis v Wš Ljubljana, ker bi tam morda imeli vseeno manj logističnih problemov. Toda tam morajo kljub temu, da imajo 2 paralelki, zadnja leta zavrniti skoraj polovico prošenj za vpis – šola je polna. V zadnjem trenutku pa so se kot po čarovniji (v katero sem prej verjela, vmes pa malce pozabila) vsi delčki sestavljanke postavili na svoje mesto. Okoliščine so se le malo spremenile, a ravno dovolj.

Že tretji mesec s sinom vsako jutro ob 6:29 sedeva na vlak v Medvodah in ob 7:07 izstopiva v Radovljici. Izkazalo se je, da ta čas nikakor ni izgubljen. Poleg tega, da na vlaku pozajtrkujeva, imava tukaj svoj mir, najine ekskluzivne trenutke. Za pogovor, opazovanje čudes skozi okno (pa tudi v notranjosti vlaka), načrtovanje popoldneva, nagajive šale ali zgolj lagodno dremanje v naročju.. sami dragoceni trenutki. Potem pa osvežujoč sprehod do šole, ko je vsako jutro Triglav osvetljen z novim odtenkom in imajo vilinske tančice v dolini vselej drugačno podobo..

Problemi so to le, če jih tako vzamemo. Naš problem, velika razdalja, je iz drugega zornega kota celo prednost. Da ne omenjam, kako drugi otroci strižejo z ušesi, ko naš prvošolček pripoveduje o potovanjih z vlakom. Sicer pa ni to noben rekord: nekateri otroci se vozijo v waldorfske šole (Ljubljansko in Žalško) tudi po 70km (v eno smer). Tudi v državne osnovne šole v Ljubljani se nekateri otroci vozijo toliko kilometrov enostavno zato, ker so njihovi starši zaposleni v tem mestu in čas vožnje uporabijo za druženje, komunikacijo.

V veselje mi je skozi sinovo pripovedovanje spremljati dogajanje pri pouku in v dolgih odmorih (vsak dan si po malici privoščijo dolg sprehod ali dejavnosti na prostem ne glede na vreme).

Iz pesmic, ki se jih tu nauči (zna tudi že dve nemški in eno angleško), zgodbic, risbic, ročnih izdelkov in šolskih zvezkov veje nežna skrb za prihodnost otrok, ki nikakor niso le nepopisan list papirja, prazna vaza, ki jo je potrebno čim prej napolniti.. Waldorfska pedagogika na otroke gleda bolj kot na kali, ki potrebujejo pravo snov ob pravem času v pravih količinah, da se lahko optimalno razvijajo; pri tem pa upoštevajo individualnost. Tukajšnje metode niso namenjene le izobraževanju otrok, temveč še posebej njihovemu uravnoteženemu fizičnemu, psihičnemu in duševnemu razvoju; spodbujajo voljo in veselje do učenja, dela in ljubezen do življenja. Učitelji tukaj niso le zaradi dohodka, v sebi nosijo iskreno veselje do svojega po-klica, ki bogati njihova življenja. In to otroci začutijo; v šoli se počutijo varne, sprejete, ljubljene, povezane. Razrednik jih spremlja skozi vso devetletko, kajti bolje kot pozna otroka, lažje mu pomaga na njegovi poti v svet. Šola močno vključuje starše v svoje dogajanje. Pomembno je, da starši in učitelji sodelujemo pri skupnem cilju – svetli bodočnosti naših otrok, in si pri tem zaupamo.

Saška Gojčič – mama otroka, ki obiskuje 1. razred (november 2015)