avtorica besedila: Simona Pajk, waldorfska učiteljica, razredna učiteljica 4. razreda na Waldorfski Osnovni Šoli Ljubljana (januar 2013)
simona-pajk_portret

Kar pogosto se mi dogaja, da pridejo k meni mamice, ki  bi svoje otroke rade vpisale v našo šolo, pa imajo zaradi tega precej težav v domačem okolju.  »To je šola za umetnike!«,  »Tam je vse preveč duhovno!« …menda hitijo ponavljat – predvsem  tisti, ki jih nikoli ni bilo na kateri izmed naših predstavitev.  Dragi Gorenjci, če sem čisto odkrita, se mi zdi že kar odveč prepričevat vas, da z nami ni nič narobe in da je vpis otroka v Waldorfsko šolo najboljša naložba za življenje.  V Ljubljani je za naslednje šolsko leto vpisanih že preveč otrok, celo za leto kasneje je na čakalni listi že toliko otrok, da bo težko sprejet še kdo, ki se ni uvrstil na to listo.  Znanec iz Bleda, ki zdaj živi v Angliji, mi je sporočil, da je svojo hčerko vpisal na Waldorfsko šolo, čeprav znaša  šolnina  tam preko 1000 funtov na mesec. Pri nas pa strahovi, pomisleki zaradi denarja – čeprav v končnem seštevku naša šola niti ni ne vem kako dražja od javne.

Zaradi staršev, ki nam zaupajo in imajo otroke pri nas (nekateri jih vozijo celo iz Kranja!) in v podporo vsem tistim – zgoraj omenjenim – sem se vseeno odločila napisati par besed o ustvarjalnosti otrok. Če bi se slučajno kdo od tistih, ki nam hudo nasprotujejo, vseeno odločil, da pride pogledat kaj je res in kaj ne – pa  vljudno vabimo na  srečanje, ki bo  11. februarja 2013 ob 17.00 uri v prostorih naše šole v Radovljici. Tema pogovora bo : »Kako razvijati in vzpodbujati ustvarjalnost pri otroku«. Udeležba na srečanju vas ne zavezuje k vpisu v Waldorfsko šolo!

Steve Jobs  sicer ni obiskoval waldorfske šole, se je pa v mladih letih navduševal  – ne le nad tehniko – marveč tudi nad umetnostjo. Še posebej ga je navduševala kaligrafija  (lepopisje, ki se poučuje  v petem razredu waldorfske šole) in njegovo nagnjenje k lepoti in dovršenosti izdelkov je v veliki meri pripomoglo k temu, da so izdelki, ki se prodajajo pod znamko  »Apple« tako posebni in razpoznavni!  Ob tem, da je še kot zelo mlad – skupaj s svojim prijateljem izdelal »čarobno škatlico« s katero sta lahko kradla impulze telefonski firmi, je tudi prebiral poezijo, občudoval  pesmi, ki jih je prepeval Bob Dylan, se zanimal za duhovnost, meditiral, bil vegetarijanec…Da  preidem k bistvu: če želimo, da bo nekdo dober računalničar zagotovo ni zdravo, da ga že od malih nog seznanjamo le z računalniki, umetnost pa puščamo ob strani za tiste, ki bodo umetniki.  Nujna je celovita vzgoja, ki v otroku prebuja vsa področja, hrani vse njegove potrebe in prebuja ustvarjalnost. 

Tudi  Albert Einstein v otroških letih ni obiskoval  posebnih tečajev za genije.  Ni presedel  cele ure pred računalnikom (saj  ga gotovo ni imel)  in menda je bil v  osnovni šoli označen za  otroka s slabšimi sposobnostmi. Zagotovo pa je  v otroštvu gradil trdnjave iz peska in se zelo veliko igral – svobodno, brez posebnih igrač, tako kot so se v tistih časih vsi otroci. Danes se otroci, katerih starši kaj dajo nase, skoraj da nimajo več časa igrati. Hitijo od ene dejavnosti  k drugi ali pa buljijo v ekrane. Ravno svoboda igra pa je tista, ki v otroku lahko vzpodbudi domišljijo in ustvarjalnost.
V Ameriki gospa Goodenough, predavateljica na univerzi v Michiganu, vodi projekt   »Vrniti otrokom igro«. Prosta igra, preproste, na pol oblikovane igrače, ki dopuščajo otroku, da jih s svojo domišljijo preoblikuje v kar želi, so eden od temeljev waldorfske pedagogike za majhne otroke.

In če že omenjam slavne ljudi ne morem mimo  Toma Sawyerja (to je sicer  knjižni junak ),  nanj pa me je spomnil  prof. Lojk, psihoterapevt, ki ni waldorfski učitelj, ampak vseeno razume pomen »umetniškega pristopa«. Kako je Tom Sawyer  pripravil svoje prijatelje, da so namesto njega prepleskali  ograjo in mu bili za to celo zelo hvaležni, saj so neizmerno uživali? Tako, da je delo spremenil v umetnost! In tudi to delamo na waldorfski šoli.