VIDENJE OTROŠKIH BOLEZNI V LUČI ANTROPOZOFSKEGA RAZMIŠLJANJA

Prispevek pripravila: dr. Mateja Lopuh

Antropozofski način zdravljenja pomeni nadgradnjo šolske medicine v holističnem smislu. Medtem ko se klasična šolska medicina usmerja predvsem na telesne simptome bolezni in njihovo zdravljenje, se antropozofski zdravniki bolezni lotevajo celostno; poleg telesnega dogajanja vključijo tudi duhovno, duševno in čustveno videnje.

Utemeljitelj takega načina zdravljenja je Rudolf Steiner, ki je skupaj z zdravnico Ito Wegman objavil prvo knjigo s tega področja: Fundamentals of therapy: an extension to the art of healling. Dr. Wegmanova je ustanovila tudi prvo antropozofsko kliniko, kjer bolnike zdravijo na tak način. Steiner je vztrajal, da morajo antropozofski zdravniki pridobiti klasično medicinsko izobrazbo in potem svoje znanje nadgraditi v smislu celostne obravnave bolnika. Večinoma so izobraževanja organizirana v obliki podiplomskega študija kot tečaji oz. seminarji.

Pri razvijanju antropozofskega načina zdravljenja se je Steiner opiral na Goethejeva opažanja in njegove zapise.

1.Če želimo razumeti načela antropozofskega zdravljenja, je potrebno najprej razložiti tridelnost človeka. Glava je okrogla, v prsnem košu so kosti (rebra) zaobljena, v okončinah pa so kosti ravne. Zgornji pol telesa je Steiner imenoval pol živčevja in čutil, spodnji pol presnova in okončine, srednji pol pa ritmični sistem (dihanje in obtočila). V glavi gre za mirnost, za hladnost, togost, v spodnjem delu toploto, energijo presnove. V spodnjem delu nastajajo nove snovi, v zgornjem delu se razgradijo. Za ritmični sistem pa je značilno stalno kroženje. Idealno razmerje med srčnim utripom in dihanjem je 4 proti 1. (približno 18 krat vdihnemo in izdihnemo in približno 72 krat utripne naše srce). Ritem krvi in dihanja opisuje sinusna krivulja.

2. Človek je po Steinerju 4-slojno bitje. Snovni temelj je fizično telo, ki ga oživlja etrsko telo. Etrsko telo so življenjske sile, ki delujejo skozi vodo. Tako telo imajo tudi rastline. Etrsko telo je odločilno za regeneracijo fizičnega telesa in je najbolj aktivno v spanju. Omogoča rast in je v zgodnjem otroštvu odgovorno za razvoj kognitivnih sposobnosti. Vzdržuje spomin, rutino in oblikovanje navad. Tretje telo je telo duše – imenovano tudi astralno telo. Tako telo imajo tudi živali. To telo nadgradi fizično in eterično tako, da sta sposobna čutiti in zaznavati. Deluje preko zračnega dela človeka in omogoča oblikovanje zavesti. Astralno telo je čutni del človeka, tu se oblikujejo njegove želje in potrebe. Četrto telo je imenovano Jaz (v nekaterih publikacijah boste našli tudi izraz ego). To telo je lastno samo človeku. Vzdržuje ravnotežje med ostalimi telesi, še posebej med astralnim in eteričnim. Medij, skozi katerega deluje, je toplota. To telo je odgovorno za lastnosti, ki so lastne samo človeku: pokončna hoja, govor, samozavedanje, samozaupanje, samopodoba. Telo Jaz je nosilec individualnosti, edinstvenosti človeka.

3. Zdravljenje bolezni torej ne pomeni samo izboljšanja stanja fizičnega telesa, ampak bolniki poročajo, da se bolj zavedajo samega sebe, da imajo občutek, da lahko spet usmerjajo svoje življenje. Zdravila, ki jih uporabljajo, so večinoma narejena po homeopatskih načelih, vendar so pogosto sestavljena iz večih učinkovin. Steiner govori o razvoju človeka v 7-letnih obdobjih. Za vsako obdobje so značilne določene bolezni, ki se pojavijo zaradi neusklajenega delovanje vseh štirih teles. Bolezni v prvem 7-letnem obdobju se najpogosteje pojavijo, ko otrok telo, ki mu je bilo dano (podedovano), skuša preoblikovati v skladu z razvojem ostalih treh teles. Za otroške bolezni tega obdobja je praviloma značilna visoka vročina, ki pomaga pri preoblikovanju fizičnega telesa. Kadar duhovni del prevladuje nad fizičnim delom, je otrok bolj dovzeten za škrlatinko; kadar pa prevlada etrski del, se pogosto pojavijo ošpice. Ošpice delujejo preko elementa vode; oči se solzijo, očesne veke so otekle, voda se zadržuje tudi v telesu. Pri škrlatinki pa gre za izsušenost, močno nadvlado Jaza, ki deluje z ognjem. Izpuščaj pri škrlatinki je suh , koža je kot brusni papir.
Oslovski kašelj je bolezen, ki deluje preko zraka in je odraz neusklajenega delovanja med astralnim in fizičnim telesom. Pri normalnem dihanju astralno telo ritmično zapušča fizično telo, pri oslovkem kašlju pa ostane astralno telo ujeto in povzroči zaporo grla, tako da otrok ne more izdihniti zraka. Bolezen je lahko dramatična v prvem letu življenja, saj otrok med napadi kašlja ne pride do zraka in lahko izgubi zavest. Oslovski kašelj je bolezen, ki je močno podvržena čustvenemu doživljanju otroka. Otroci močno vznemirjenih mam imajo praviloma daljše in hujše napade kašlja, kot otroci mirnih mam. Vsaka sprememba rutine, običajnih postopkov, se kaže s poslabšanjem. Izjemno pomembno je torej, da ima otrok mirno okolico, reden ritem, da se izogiba dražljajem, ki kašelj sprožijo.

4. Za starše, ki odgovorno vodijo svoje otroke skozi življenje, je izjemno pomembno, da poznajo najpogostejše otroške bolezni, znajo prepoznati njihove simptome in otroku stojijo ob strani, ko se spopada z njimi. Vsak simptom, ki ga ima otrok, je potrebno spremljati in natančno opazovati. Pomemben je tudi otrokov odziv na bolezen. Antropozofski zdravnik bo postavil vprašanja  (npr. v zvezi s kašljem) v smislu, kdaj se kašelj pojavlja, ali je suh ali moker, ali otrok kaj izkašlja, kakšne barve je izmeček, ali otroka kašelj zbudi, ali ob kašljanju tudi bruha, ali zaradi tega noče jesti, ker se boji, da bo bruhal ob kašlju, ali ima otrok kakšne skrbi, ali miruje, ali ima moč za kašljanje, ipd. Pomemben podatek je tudi, ali je še kdo v otrokovi okolici bolan. Če je otrok v organiziranem varstvu, je potrebno o bolezni obvestiti otrokovo vzgojiteljico. Zadnje je še bolj pomembno, kadar otrokovo popolno okrevanje doma ni možno.
Pogosto vprašanje, ki si ga starši zastavljamo, je kdaj z otrokom k zdravniku. Enostavnega pravila za to ni. Odvisno je od tega, kako dobro starši poznajo otroka, da začutijo, da njegove moči enostavno ne bodo zadosti, da premagajo bolezen. Otroci so praviloma zelo hitro zelo prizadeti zaradi bolezni, vendar se tudi ob pravilnem ukrepanju hitro opomorejo. Kot starši moramo otroku vedno dajati občutek varnosti. Tudi če ga odpeljemo k zdravniku, ga ne smemo v paniki, ampak z namenom, da bo tam dobil pomoč, ki jo potrebuje. Tako tudi otrok ne bo čutil strahu pred zdravnikom, ampak zaupanje, da mu bo potem bolje.
Dokler otrok zaradi bolezni ni prizadet v svojih osnovnih funkcijah; pije tekočino, uživa hrano in se poskuša igrati ali kako drugače zabavati, ga lahko opazujemo in mu pomagamo doma. Če pa je otrok zelo prizadet, ne pije in ne je in je tudi sicer brez energije, je posvet z zdravnikom gotovo na mestu.
Kadar presodimo, da zdravnikove pomoči  ne potrebujemo, otroku lahko pomagamo z ‘naravnimi’ zdravili. Pomembno je, da vsa zdravila dobro poznamo in vemo, čemu so namenjena in kaj naj bi z njimi dosegli. Tako bomo v svojem delovanju mirni, otrok bo čutil našo oporo in v družini bo hitro spet mir.

/objavljeno z dovoljenjem avtorice/