avtorica besedila: Simona Pajk, waldorfska učiteljica, razredna učiteljica 3. razreda na Waldorfski Osnovni Šoli Ljubljana

simona-pajk_portret

Učni načrt, predmetnik, urnik in sploh celoten učno-vzgojni proces vsake waldorfske šole izhaja iz poznavanja in upoštevanja otrokovega duhovno-duševnega in fizičnega razvoja, njegovega povezovanja s svetom odraslih in okolja, v katerem otrok biva. Naša prizadevanja so usmerjena k temu, da otroci zrastejo v odgovorne, ustvarjalne, socialne in zrele svobodne osebnosti. Temu primerno so izbrane vsebine in načini poučevanja.

Pouk ročnih del, ki je na urniku od prvega do devetega razreda – z nekaterimi vsebinami pa tudi v gimnaziji – je ena od posebnosti waldorfske šole. V osnovni šoli se otroci naučijo plesti, kvačkati, šivati… V prvem razredu si spletejo palčka, v četrtem pa že kapo, v petem razredu vezejo s križnim vbodom, v šestem si spletejo nogavice, v sedmem šivajo živali iz blaga in punčke iz cunj, v osmem si izdelajo copate (iz polsti – filca), v devetem pa se spopadejo s strojnim šivanjem in si izdelajo predpasnik, vrečko in blazino.

Iz učnega načrta waldorfske osnovne šole
Rudolf Steiner je menil, da je zelo pomembno, da otrok ve, da ima roki za delo. Ni dovolj, da se le zaveda, da ima roki, zavedanje naj prežame izkušnja uporabe rok v koristne namene. Poleg izkušnje o izvoru materialov, pletenja, kvačkanja, vezenja, šivanja … igrajo ročna dela pomembno vlogo v razvoju finomotoričnih spretnosti, notranjega miru in intelektualne jasnosti. Nevrološke raziskave so potrdile, da okretnost in spretnost finomotoričnih mišic, posebej mišic rok, spodbuja celični razvoj v možganih in tako krepi fizično sredstvo mišljenja. Na ta način se dokazuje delo zadnjih osemdesetih let v več stotih šolah sveta, ki delujejo po načelih waldorfske pedagogike…

zvezek-geografija
“Nobena aktivnost osem- ali devetletnika ne vzbudi toliko pozornosti kot pletenje. Šolanje koncentracije ima vpliv na reševanje problemov v kasnejših letih.” (Eugene Schwartz)
J. Piaget je zabeležil, da je razvijanje finomotorične spretnosti za razvoj inteligence otroka odločilnega pomena. Do enakega rezultata je v svojih raziskavah prišel tudi prof. Matti Bergström s helsinške univerze. Miselno dejavnost pogosto označujemo z besedami: sledi mislim, razvozlaj problem, vse si zamešal, zberi se, zberi misli…

Omeniti moramo tudi razliko med intelektualno vzgojo, ki je povsem nasprotna razvijanju mišljenja. Razum je usmerjen k dojemanju dejstev: delovanje v skladu z zunanjimi vplivi je razumsko dejanje. Razum skuša ustvariti soglasje z že obstoječim, znanim. Nasprotno pa inteligenca ni usmerjena k dokončnemu, temveč razume, kar je v gibanju ali še v nastajanju. Inteligenco tako gradimo z dejavnostmi, z gibanjem in usposabljanjem ročne spretnosti. Rudolf Steiner je še zapisal: “Ko učimo otroke plesti na pravi način in izdelujemo uporabne stvari …, pogosto delujemo na njihovo mišljenje bolj močno kot takrat, ko jih učimo stvari, ki domnevno krepijo mišljenje. Celo človeško bitje, ne le glava, je logik. Če si boste to zapomnili, boste pravilno razumeli pomen vaj za ročno spretnost. To, da se fantje učijo plesti in podobnih spretnosti, ni samo kaprica. Ko roke delujejo na tak način, se gradijo sposobnosti, ki znatno povečajo in izboljšajo sposobnost presoje. To sposobnost najmanj spodbujamo, ko otroke učimo logičnih vaj.”

Prej navedena in še mnoga druga dejstva, ki jih je mogoče prebrati v ne le waldorfski, pač pa tudi medicinski literaturi, prepričajo še tako dvomeče očete, ki se pred vpisom svojega otroka v waldorfsko osnovno šolo sprašujejo, ali je zares potrebno, da se njihov sin nauči plesti! Vsi dvomi pa zagotovo izginejo, ko otrokov obraz zažari od ponosa, ko pokaže svoj izdelek.

(objavljeno v brezplačniku Jeseniške Novice, 18. novembra 2011)