Sarah Kane, učiteljica glasu

Kako govoriti, da nas bodo drugi slišali

Če želimo, da nas bodo drugi slišali, nam ni potrebno dvigovati glasu. Nasprotno, utihniti moramo. Najprej moramo znati poslušati, začutiti sogovornika, stopiti v njegove čevlje in ga nato nagovoriti s primernim glasom. Le če bomo ton svojega glasu prilagodili sogovorniku, nas bo ta v resnici slišal. To lahko še posebej hitro opazimo pri otrocih, ki takoj reagirajo na glas. Ne razumejo vedno pomena besed, zato pa toliko bolj razumejo njihovo melodijo.
“Takoj slišim, kdo govori s svojim resničnim glasom in kdo ne. In tisti, ki ne, bo najverjetneje imel težave,” pravi Sarah Kane, učiteljica glasu. S svojim znanjem rada pomaga igralcem in še prav posebej učiteljem. Tudi sama je nekoč učila na waldorfski šoli, zato dobro ve, kako mučno je, če ti odpove glas, ko moraš nagovoriti skupino ljudi. In prav težave z glasom so glavni vzrok, da se učitelji odpovedo svojemu poklicu.

sarah-1

Sarah Kane se je v Sloveniji mudila pred kratkim. Na waldorfski šoli v Ljubljani je režirala predstavo, ki so jo učitelji pripravili za svoje učence. Občasno predava tudi na AGRFT.

Ko glas zataji

Šele ko nam glas zataji, se začnemo zavedati, kako pomemben instrument je to. In kakšen problem je, če brez glasu stojite pred skupino otrok,” opozarja naša sogovornica. Izguba glasu je pogost problem posebej pri učiteljih začetnikih. “Teh ni nikoli nihče učil, kako naj uporabljajo svoj glas. Lahko si poškodujejo glas tako zelo, da morajo nehati učiti. To je poglaviten vzrok, zakaj učitelji opustijo svoj poklic v prvih petih letih službe. Poškodujejo si glas in ne vedo, kako bi ga popravili.”
Mislimo, da je glas nekaj samoumevnega, a naučiti se obvladati svoj glas je dolgotrajen proces, poudarja Sarah Kane. “Podobno, kot bi se učili igrati na glasbeni instrument. Če začneš klavir igrati pri petih letih, boš pri dvajsetih morda lahko že lahko kaj pokazal. In če je učenje umetnost, potem je glas eden od umetniških instrumentov, ki jih lahko pri tem uporabimo.”
Čeprav je glas za učitelje tako pomemben, jih tega, kako naj govorijo in kakšen ton glasu naj uporabijo, ne učijo nikjer drugje kot v waldorfski šoli. “Glas na otroke vpliva tako rekoč takoj, zato ga lahko uporabim kot vzgojno orodje,” pravi Sarah Kane. “Če z otroki ves čas govorim z zelo visokim glasom, bodo vznemirjeni. Če pa govorim počasi in z mirnim glasom, jih lahko pomirim.”
To je preprosta resnica, a teorija je v tem primeru precej enostavnejša kot praksa. “Besede nas učijo, kako naj govorimo,” nekoliko skrivnostno pripomni naša sogovornica. “Beseda je živa, in to lahko začutimo tako, da prisluhnemo, katere zvoke vsebuje – tako kot v glasbi prisluhnemo posameznim notam. So to topli ali hladni zvoki, hitri ali počasni? Seveda ima vsaka beseda svoj pomen, ampak pomen zvokov presega pomen besede, ki ga zaznamo z razumsko polovico možganov.”
Če torej prisluhnemo melodiji, ne zaznavamo samo pomena besede, ampak tudi njeno kvaliteto. To pa je umetniški proces, ki zahteva svoj čas. Kajti na besede nismo navajeni gledati na tak način. “Besede nagovorijo tudi naše srce, ne samo možganov,” pripomni Sarah Kane.

Stopiti v čevlje drugega

Besedam so vedno pripisovali veliko moč. Uporabljali so jih za čarovniške uroke. “Zaradi besed lahko zbolimo ali pa ozdravimo. V ta svet poskušamo vstopiti,” pravi Sarah Kane, ki na začetku treninga glasu po navadi uporabi poezijo, ki je polna besed brez pomena, kot na primer pesem Žlabudron iz Alice v čudežni deželi.
Da pa besede na ta način oživijo, je potrebno veliko domišljije, priznava naša sogovornica. Ni namreč lahko stopiti v drug svet, pa naj bo to svet besed ali pa otroški svet. A prav pri otrocih se nam najprej obrestuje, če smo pozorni, s kakšnim glasom jih nagovorimo. “Otroci so v različnih obdobjih bolj ali manj močno povezani z različnimi elementi. V enem otroku je več ognja, v drugem več vode. Prvi bo bolj aktiven, drugi bolj sanjav. Otroci s poudarjenim elementom zraka so večinoma veseli otroci, se pa težko osredotočijo na eno samo stvar,” razlaga Sarah Kane.
Otroka, ki ima močno prisoten določen element, lahko nagovorimo na njemu primeren način. Zračnega otroka nagovorimo z zvokom, ki ima podobno kvaliteto. Tisti s poudarjeno kvaliteto zemlje so tišji in bolj zadržani, morda bolj resni. Z zvokom glasu torej posnemamo otrokove kvalitete. “Tako se otrok počuti bolj udobno. Tega se ne bo zavedal, ampak vseeno ga bo naš glas sprostil. Občutek bo imel, da smo nagovorili prav njega,” je prepričana naša sogovornica. “Sama vedno skušam stopiti v čevlje drugega – kot režiserka, učiteljica ali preprosto kot človeško bitje. Na ta način človeku skušam pomagati, da začuti, kdo v resnici je.”

sarah-2

Sarah Kane: “Govorjenje je v bistvu poslušanje.”

Vpijemo, ko smo nemočni

Je potrebno kdaj pa kdaj povzdigniti glas? “Bolj bo učinkovalo, če naredimo ravno obratno,” predlaga naša sogovornica. “Če so otroci glasni, začnite govoriti potiho. Tako boste vzbudili več pozornosti kot če s povzdignjenim glasom zahtevate, da vas poslušajo. Seveda se zgodi, da povzdignemo glas, in po navadi se potem slabo počutimo. Vsi smo samo ljudje. Vpijemo, ko smo nemočni.”
Ko čutimo, da izgubljamo kontrolo nad svojim glasom, včasih potrebujemo le trenutek za navdih, svetuje Sarah Kane. “Preprosto, zavzdihnemo in si priznamo, da res ne vemo, kaj bi. Ko si dovolimo za trenutek zaustaviti, ujeti svoj dih in sproščeno izdihniti, bomo našli navdih. To moramo vaditi. Otroci seveda zelo hitro ugotovijo, kaj nas vrže iz tira. Zato ne postanite preveč predvidljivi. Zajemite sapo in naredite kaj, česar od vas ne pričakujejo. Namesto da se razjezite, se začnite smejati.”
Otrokom je všeč, ko odrasli izstopijo iz svoje običajne vloge in naredijo kaj nepredvidljivega. “Česa si otroci najbolj želijo? Da bi se starši igrali z njimi. Da bi vstopili v njihov svet. Bi se igral z mano? To je za otroka velika stvar – da starši vstopijo svet njihove domišljije.”
Bolj ko se zavedamo svojega glasu, bolj se zavedamo tudi svojega notranjega stanja. “Ko se učimo obvladovati glas, se učimo priti v stik s tistim, lahko bi rekli višjim delom sebe, ki je po naravi mirnejši kot tisti del, ki reagira na zunanje dražljaje.”
Na odrasle ne vpijemo tako pogosto kot na otroke. Slednjim tudi velikokrat razlagamo, kaj vse bi šlo lahko narobe. In če se zavedamo moči besed, je lahko ponavljanje takih negativnih scenarijev kaj tvegano početje. “Na ta način ustvarjamo negativno vzdušje. Naloga odraslih je, da v otroku vzbudijo občutek zaupanja. Le tako bo lahko našel svoj prostor pod soncem. To je naloga vzgojiteljev. Seveda moramo otroka opozoriti na nevarnosti, ampak s pravo mero. Poskrbimo, da se bo dobro počutil. Pokažimo mu, da je svet v bistvu dober, lep in prijazen. In da resnica živi na tem svetu. Ob tako visokih idealih bi morali odraščati otroci.”

Vsak mora najti svoj glas

Včasih so otroci starše bolj poslušali, danes pa starši pogosto ne vedo, kako bi se otroku približali in kaj otrok v resnici potrebuje. “Ko se s kom pogovarjaš, ni pomembno samo to, kar rečeš. Moraš tudi poslušati. Govorjenje je v bistvu poslušanje. Ko budno poslušamo, kaj nam drugi govori, bomo razumeli, kaj nam želi povedati, tudi če tega ne bo znal ubesediti. Slišali bomo neizgovorjena vprašanja. Šele ko bomo slišali tisto, česar nam otroci ne morejo povedati, se bomo srečali z njimi v njihovem svetu.”
Kakorkoli že, najslabše je, če sogovornika – pa naj bo odrasel ali otrok – nagovorimo z izumetničenim, lažnim glasom. “Zato morate znati umiriti svoj glas, ne da bi se pri tem spakovali,” opozarja Sarah Kane. “Drugi želijo, da ste resnični. In vaš glas je izraz tega, kar ste. Zato vedno govorim, da mora vsak najti svoj glas.”

ALJA TASI
Primorske novice, 4. 2. 2012 / Foto: Domen Gostiša