Waldorfske vzgojiteljice iz Gorenjske ter članice Inciative za waldorfsko šolo na Gorenjskem so pripravile nekaj zanimivih zapisov.

————————————————————

Noč čarovnic, ki ni bila strašna ali kako so nam straši pomagali (Tadeja Štular)
(objavljeno v reviji Svitanje/Waldorfske Novice, zima 2010, letnik VI, številka 4)

V Radovljici naš waldorfski vrtec Čebelica letos deluje drugo leto. Ves čas smo vzgojiteljice še posebej ponosne na naše pridne in na sodelovanje pripravljene starše. Nekateri nam pomagajo finančno, drugi s pridelki (jeseni in celo leto sta razno sadje in zelenjava še kako dobrodošla), tretji s pridnimi rokami, nekateri pa tudi z odličnimi, izvirnimi zamislimi, ki jih potem skupaj izpeljemo.

Ena od teh zamisli se je rodila ravno v letošnjem jesenskem času. Enyina mamica Urša ima v Radovljici Kavarno Kino. In neko popoldne, ko je v garderobi vrtca klepetala z Linino mamico, ki pa je odlična organizatorka, je nastala zamisel o pripravi dneva čarovnic za otroke. Sarina mamica Mateja, ki je velika strokovnjakinja pri vzgoji in pripravi jedi iz buč, bi lahko naredila nekaj takega kot smo lansko leto v vrtcu imeli na praznik svetilk. Bučna juha, ki bi se skuhala, bi se lahko prodajala in izkupiček bi šel za vrtec.

Rečeno, storjeno. Linina mamica ni izgubljala časa in je po elektronski pošti predlog takoj poslala tetam vrtca in staršem. Odziv je bil odličen. Mame so se lotile zbiranja buč, napekle čarobne kolačke, varile zvarke, poskrbele za oblikovanje in raznos plakatov…

In prišel je dan D. Na začaranem trgu pred kavarno Kino so se male in velike čarovnice in čarovniki nasitili s slastno bučno juho, ki jo je s čarovniškim prelivom pripravila poznavalka bučnega compranja. Duhove smo sladkosnedno preganjali s coprniškimi kolački in čarovniškimi zvarki. Otroci so skupaj s starši izrezovali in krasili buče. Izdelali pa so si tudi čarovniške klobuke. Mamica Alenka je odlična čarovniška klobučarica. Bučna juha in ostale čarovniške dobrote, skupaj z bučami za izrezovanje so bile na voljo po simbolični ceni. Nakup se je smatral kot donacija za delovanje vrtcev Čebelica in Sončnica.

Ljubeča srca, skrbne roke… starši, ki jim je mar. To so samo nekateri od največjih darov, ki jih imamo v našem vrtcu. Dragi starši (še posebej Simona, Urša, Alenka, Melita, Tina, Erna, Mateja) najlepša hvala, da ste si vzeli čas, predvsem pa, da vam ni vseeno. Vzgojiteljice smo vam zelo hvaležne, da ste nam prihranili kakršnokoli delo. Samo prišle smo in uživale. Odlično vam je šlo! Iskrena hvala tudi za dar, ki ste ga svojim delom zaslužili in podarili vrtcema. S tem pa seveda tudi vašim otrokom.

————————————————————–

Waldorfski seminar za vzgojiteljice v Mariboru (Sabina Lavtižar) - december 2008

Bodoči vzgojitelji obiskujemo seminar za waldorfske vzgojitelje v mariboru. Organizatorka je razvojna pedagoginja ga. Nada Antauer. Poslušamo številne predavatelje, ki nam predstavljajo različna področja in teme npr. biografije, nauk o človeku, umetniško delo, prstne igre, Goethejevo spoznavanje narave, glasbo, teozofijo, pomen ritmov, evritmija, ročna dela, temperamenti, gibljive slike, opazovanje narave, opazovanje otroka, posnemanje malega otroka, otroška igra, izdelovanje lutk, oblikovanje govora, pravljice in slikovito doživljanje sveta, lutkovna igra, čuti, filcanje, rajanje, petje, instrumenti in druge teme.

Moja hči obiskuje waldorfski vrtec na Hrušici. Zelo rada hodi v vrtec. Veliko pojejo in rajajo. V vrtcu je spoznala veliko zanimivih stvari: kako iz žitnega klasa “zraste” kruh, kakšno je življenje in delo na kmetiji, kako iz grozdja nastane sok,.. Dobro se počuti v vrtcu in se veseli iger in druženja s prijatelji.

—————————————————————–

Otvoritev vrtca Sončnica na Hrušici (Barbara Stevanovič) – oktober 2008

Prvi waldorfski vrtec na Gorenjskem je odprl svoja vrata 11. oktobra 2008 na Hrušici. Otvoritev in dan odprtih vrat sta potekala na prijetno toplo sončno soboto, ko smo se zbrali na preurejenem in prenovljenem dvorišču starega javnega vrtca. V kratkem kulturnem programu so nas razveselili učenci četrtega razreda Waldorfske šole Ljubljana, ki so nam skupaj z učiteljico gospo Bredo Pavlič zapeli in zapiskali nekaj jesenskih pesmic. Prvi vrtičkarji pa so skupaj s svojo vzgojiteljico, teto Tadejo, pokazali kaj vse so se naučili v kratkem mesecu obiskovanja vrtca. Mislim, da smo bili vsi prijetno presenečeni nad njihovim nastopom. S svojim obiskom sta nas razveselila tudi jeseniški župan g. Tomaž Mencinger in direktor Waldorfske šole Ljubljana g. Iztok KOrdiš. Najpomembnejši in največji dogodek za nas in naše malčke pa je bil čisto na koncu – rezanje vrvice čez glavna vrata in preizkušanje dobrot, ki so jih za ta slavnosten dogodek pripravile naše mamice. Svilena vrvica je bila razrezana na osem delcev. Vsak delček pa je predstavljal enega malčka in vzgojiteljico. Vsem, ki so sodelovali pri obnovi prostorov in dvorišča, ter pri otvoritvi vrtca se toplo zahvaljujemo za pomoč.

——————————————————————- 

Izpopolnjevanje vzgojiteljev: Obisk waldorfskih vrtcev v Švici: Steinerjev vrtec Laufen in vrtec Haldenweg, Rheinfelden (Andreja Palčič) – februar 2008

Najpomembnejši del izobraževanja za waldorfske vzgojitelje je prav gotovo praksa. Želja vseh, ki nameravamo postati waldorfski vzgojitelji je, da bi smeli biti čim dlje prisotni v skupini otrok v waldorfskem vrtcu. V Sloveniji lahko obiščemo dva vrtca v Ljubljani in enega v Mariboru. S Tadejo sva se odločili, da greva tja, kjer se lahko naučiva največ, tja, kjer je antropozofija način življenja, v Švico, v bližino Goetheanuma.

Švica je z 41. 286 kvadratnimi kilometri majhna, a izjemno bogata zahodnoevropska država. Njeno prebivalstvo sestavlja okoli 62% Nemcev, 19% Francozov, 8% Italijanov, 1% Retoromanov, preostali prebivalci pa so priseljenci. Uradni in poslovni jeziki so štirje – nemški, francoski, italijanski in retoromanski. Švicarska konfederacija je zvezna republika 26 kantonov in pol kantonov. Ker Švica nima naravnih bogastev, njen gospodarski razvoj temelji na visoko kvalificirani delovni sili, tehnološkem znanju v predelovalni industriji ter razvoju storitev, predvsem bančništva in turizma. Švica proizvaja prdvsem proizvode z visoko stopnjo dodane vrednosti, hkrati pa spretno izkorišča tržne niše ter na ta način v svetovnem merilu ostaja konkurenčna, Kljub temu, da Švica izpolnjuje vse pogoje za članstvo v EU, le-tega zavrača. Švica je ena od članic EFTA, ki ima z EU podpisanih vrsto sporazumov, vključno s sporazumom o prosti trgovini.

V času od 25.2. do 29.2. sva imeli priložnost spoznati dva vrtca. Prvi je bil vrtec Laufen, drugi pa Steinerjev vrtec Rheinfelden. Svoje vtise v celoti lahko opišem kot “čudovita izkušnja”. Nekatere stvari, ki sva jih videli in doživeli, so primerljive z razmerami pri nas, nekaj stvari pa se ne da primerjati. Srkali sva vase vse podrobnosti in upava, da ni nič ostalo “zunaj” in da bova znali čimveč prinesti v delo z “našimi” otroki.
Popolne primerjave, kot že rečeno, ni mogoče narediti, saj so pri nas razmere drugačne kot v Švici. Tam običajno ženske (mamice, žene) niso v službi, če pa so, so samo del dneva. Zato je tam večina vrtcev odprtih le do 12 ali 13. ure. To pomeni, da nimajo organiziranih kosil in spanja. Waldorfskih vrtcev je tam veliko, tako da vanj vstopajo ne le otroci staršev, ki so seznajeni z waldorfsko pedagogiko, pač pa tudi otroci, ki jim je takšen vrtec geografsko najbližje.
Okolje tam zelo podpira waldorfsko pedagogiko, saj je npr. v Arlesheimu, kjer sva stanovali, na vsakem koraku moč čutiti moč antropozofije. Arhitektura hiš, ponudba v trgovinah, restavracije, muzeji,… veliko specializiranih trgovin, v enih prodajajo oblačila le iz bombaža in svile, v drugih materiale za ustvarjanje in naravnih materialov, v tretji igrače, ki spodbujajo otrokovo domišljijo,… Tam nisi “drugačen”, če si waldorfski pedagog ali obiskuješ waldorfsko šolo ali vrtec. Ljudje, ki obiskujejo waldorfske šole in vrtce tudi doma živijo enako. Name je to naredilo zelo močan vtis. V stanovanjih imajo mizice letnih časov, ne sramujejo se, če nimajo televizorja, večerja je vsak dan ob isti uri,… Mislim, da so cele družine prežete s tem duhom in da se zavedajo, da je težje biti dober waldorfski pedagog, če popoldne doma veljajo popolnoma druge vrednote.
Prehrana v vrtcu je lahko vegetarijanska. Večinoma celo uporabljajo sestavine iz biološke pridelave.
Otroci v vrtcu so različnih starosti. Mlajši z občudovanjem in spoštovanjem gledajo na starejše in jih posnemajo, ter se od njih učijo novih veščin, starejši pa se učijo strpnosti in prijaznosti do tistih, ki so počasnejši in jim je včasih treba pomagati. Tako so na primer šestletni otroci pred odhodom na igrišče pomagali mlajšim pri oblačenju.

Vrtec Rheinfelden je večji kot v Laufnu, je pa v isti stavbi kot “klasični” vrtec. V skupini je 24 otrok v starosti od 3,5 do 6,5 let. Cel teden sva bili s Tadejo del skupine, a posebnih zadolžitev nisva imeli. V celoti sva se lahko posvetili opazovanju otrok, opazovanju vzgojiteljice, prostora, dnevnega ritma, tedenskega ritma…

Vsekakor nepozabna izkušnja!

——————————————————————

Na pravljičnem obisku pri gospe Antoniji Križaj  (Mateja Korošec) - oktober 2007 

V šolskem letu 2007/2008 si je Iniciativa za waldorfsko šolo na Gorenjskem zastavila kar nekaj ciljev in začela pripravljati igrice in dejavnosti za otroke, da bi waldorfsko pedagogiko približala staršem in otrokom na Gorenjskem.

Nekaj idej smo dobili v okviru izobraževanja za waldorfske učitelje in vzgojitelje, vendar pa smo si želeli še več konkretnih napotkov o načinu izvedbe lutkovnih igric in drugih dejavnosti za najmlajše po načelih waldorfske pedagogike. Izvedeli smo, da v Škofji Loki živi gospa Antonija Križaj, ki ima veliko znanja in izkušenj o waldorfskih dejavnostih za najmlajše, vse to pa je pripravljena deliti z nami. Komaj smo čakali na četrtkov večer, ko smo bili dogovorjeni za obisk pri njej. Z različnimi pričakovanji smo vstopili v njen dom, kjer nas je zelo prijazno sprejela. Večer je bil vse kaj drugega, kar smo si pred tem lahko predstavljali. Na začetku se je še čutilo naše vznemirjenje, potem pa nas je s s vojim vodenjem popolnoma potegnila v čudovit svet pravljic. Prižgali smo svečke v svetilkah in ugasnili luč. Nato smo peli in se gibali po krogu. Sledila je pravljica. Bilo je kot bi nas začarala. Požirali smo vsako besedo gospe Antonije in se za ta čas spremenili v majhne otroke. Predstavila nam je, kako se pripravi scena za lutkovno igrico. Prosili smo jo, naj nam igrico tudi zaigra, vendar se nam je pri tem opravičevala, da je za dobro izvedbo potrebno veliko vaje in bo zdaj le improvizirala. Ne glede na to, da igrice pred tem ni vadila, smo se popolnoma vživeli v ježka in malo miško in ob tem neznansko uživali. Skupaj smo zapeli še nekaj pesmi, nato pa je sledil pogovor o načinu izvedbe posameznih dejavnosti. Pozornost smo namenili predvsem izboru in pripovedovanju pravljic. Za nas je gospa Antonija pripravila gradivo, za kar smo ji zelo hvaležni. Bilo nam je tako lepo, da smo se takoj dogovorili za naslednje srečanje.

Od našega prvega srečanja je meni osebno najbolj ostalo vspominu pravljično vzdušje v Antonijinem domu in naslednje misli: Otroku vsak dan pripovedujemo isto pravljico, zamanjamo jo takrat, ko se zamenja mesec. Ko otrok zna pravljico popolnoma na pamet, jo bo sam od sebe zaigral z najpreprostejšimi sredstvi. Na tak način gradimo otrokov besedni zaklad.