Delova priloga Ona, 6.december 2011 -  novinarka: Nika Vistoropski

To, da svojim otrokom predstavimo tehnologijo takoj, ko zmorejo svojo drobno dlan zadržati na miški, je jasno. Ko jim postane všeč, nam je fino. Ko se zamotijo z ekranom, marsikaj postorimo. In tako lahko minejo leta. Je treba otroke zapreti v netehnološki vakuum in karati vsakogar, ki mu ponudi kar koli, kar se napaja z elektriko? Tudi ne. A ob vsem tem napredku ne pozabimo, da se otroci z delom in igro na računalniku najpogosteje vse prej kot učijo. Čeprav je otrok doma v družbi ekrana »varen«, še ne pomeni, da mu je dobro. 

Pri vsej navdušenosti ob uvajanju računalnikov v slovenske šole pa nedvomno preseneti članek iz New York Timesa, objavljen oktobra 2011, ki obvešča, da vodilni uslužbenci visoko tehnoloških podjetji kot denimo Google, Apple, Hewlett-Packard in Yahoo svoje otroke vpisujejo v netehnološke šole (konkretno v waldorfske šole), kjer se učenci osredotočajo na kreativno razmišljanje in reševanje problemov v resničnem svetu in ne v virtualni realnosti.

Revni računalnik, bogati učitelja

»Ali resnično menite, da bo do boljše bralne pismenosti prišlo s pomočjo računalnika?« se sprašuje mag. Boštjan Štrajhar, ravnatelj Waldorfske šole Celje.

»Ravno obratno: če ne razumem pisne matematične naloge, to pomeni, da mi primanjkuje domišljije ali natančneje sposobnosti predstavljanja, kaj naloga od mene hoče. Temelji domišljije pa se gradijo ravno v zgodnjem otroštvu, ki pa je danes zasičeno s tehnologijo tako doma kot v šolah. S tem otroke prikrajšamo za prosto igro, kjer se domišljija razvija, in otroke žal navajamo na strogo algoritmično mrtvo mišljenje. Čas za prosto igro upada – v zadnjih 25 letih je v ZDA upadel za 9 ur na teden, vrzel pa zapolnjujejo računalniki, igralne konzole in televizija. Posledica tega je, da s tem znižujemo otrokove potenciale in sposobnosti, starši pa ne vidijo, da so del današnjih vzgojnih in učnih problemov ‘tehnološka otroštva’. Ironično, v tem vidijo celo rešitev. Kdaj bomo spoznali, da je najpomembnejše prepoznati primarne otrokove potrebe po odnosih, kjer prevladuje bližina, ljubezen, skrb in odgovornost odraslih do otrok? Navsezadnje bo mogoče v prihodnosti tako, da bodo revni dobili najnovejši računalnik, bogati pa učitelja.«

Za vsakega eden

Zrno resnice povedanega pa se kaže tudi na primeru Venezuele. Njen predsednik Hugo Chavez se je zavezal, da bo dal vsakemu osnovnošolskemu učencu – več kot pet milijonov njim – osebni računalnik. Od leta 2009, ko se je iniciativa začela, je država podelila kar 750.000 primerkov. V tem šolskem letu naj bi jih podelila kar 900.000, do konca 2012 pa skupno kar tri milijone. Predvidevanje v ozadju tako širokopotezne akcije pa je, da naj bi z internetom opremljeni računalniki v otrocih vzbudili naravno radovednost, kar bo vodilo v bolj zavzeto učenje in na vse bolj povezan svet. A kaj je res? Ko so denimo nedavno osemletnega fantiča z imenom Hender vprašali, kaj počne s pripomočkom, je ta odvrnil – da se fotografira. Ne samo to. Tudi večina učiteljev ne pozna osnov računalništva. Čeprav se zavedajo, da je lahko računalnik kakovosten učni asistent le ob pomoči učitelja, so otroci puščeni sami z njim; predstavlja jim le nekaj simpatičnega za kratkočasenje. Na vprašanje, ali počne še kaj s svojo novo pridobitvijo, pa Hender odvrne: »Rad tudi gledam fotografije

Kaj zares hočemo?

Nejverjetneje so hitro preštevni tisti, ki ne vedo, kdo je Steve Jobs. Gospod, ki je v veliki meri odgovoren, da danes različne vrste osebnih računalnikov čislamo do brezumja, pa sam – vsaj javno ne – nikoli ni zagovarjal preživljanja prostega časa pred računalnikom. Prav nasprotno je pravil:

»Za raziskovanje ne potrebujete računalnika. Elementi raziskovanja so vse okrog vas. Poglejte, zakaj predmet pade na tla? Ali veste zakaj? Tega ne ve nihče na svetu. To lahko sicer precej natančno opišemo, vendar zakaj pade na tla, tega ne ve nihče. Ne potrebujem računalnika, da bi v otrocih vzbudili zanimanje za ta pojav. Ne potrebujejo ga otroci, da bi preživeli teden v igranju z gravitacijo in jo poskušali razumeti ter da bi prišli do razlogov, zakaj je temu tako«.

Mnogi danes otroke vzgajamo v malodane razkuženih okoljih, jim ne omogočamo kakršnega koli tveganja in jim strukturiramo dneve, da so podobni tistim delavcev za tekočim trakom tovarne sardin. Če hočemo pionirje ali umetnike, potem najverjetneje ni pametno, da jim ponujamo le večurno zretje v ekran, standardizirane teste in slepo upoštevanje ukazov. Ne gre za to, da je treba vse otroke nemudoma poslati v waldorfsko šolo, še daleč ne. A vprašajte se, kaj v resnici hočete.